Od nekdaj me je privlačila skrivnost. Skrivnost Boga, človekove duše, stvarstva. Iz otroštva se ne spominjam posebne pobožnosti do najsvetejših Src, zelo živo pa se spominjam večerne molitve, ko nama je z bratom oče prebiral odlomke Svetega pisma in smo skupaj molili, med drugim tudi otroško molitev »Otročički tvoji smo, / k tebi se zatekamo, / noč je, varuj nas, Gospod, / skrij pod svojo nas perot.« Vsi smo nekako dojeli, da si, ko zlezeš pod Marijin plašček ali pod Gospodovo perut, na varnem. Veliko let pozneje sem spoznala, da gre prav za to: treba je zlesti pod Marijin plašč, v njeno brezmadežno Srce, da nas ona potopi v presveto Jezusovo Srce. Potem zbledijo ali popolnoma izginejo vsi racionalni pomisleki in čustveni zadržki.
Vsako življenje je čudež, neizmeren dar Božje previdnosti in
ljubezni. Znamenja njegovega iskanja in vodenja so velikokrat zelo očitna – če
jih le hočemo videti.
Pred skoraj petindvajsetimi leti sem se posvetila Jezusu po
Mariji po sv. Ludviku Mariji Grignionu. Potem pa se je začelo: molitvena
skupina, romanje v Paray-le-Monial, zelo močno doživljanje Božje bližine v
presv. Evharistiji, med molitvijo, v nekaterih delih klasične glasbe … ter
končno osebno, skoraj mistično srečanje z osebo Jezusa Kristusa v kapeli sester
klaris v Nazarjah. Njegova živa navzočnost v tabernaklju, nedoumljiva in
usmiljena ljubezen njegovega trpečega Srca me je dobesedno iztrgala iz vseh
življenjskih tirnic in me presadila v klariški vrt, Marija pa me je ‘naučila’
moliti rožni venec in križev pot. Pri preobleki sem dobila ime po sv. Marjeti
Mariji Alacoque (izg. alakok). Kljub težkim okoliščinam sem bila neizmerno
srečna in predvsem globoko mirna.
Skrivnosti Božje ljubezni se z razumom pa tudi samo s čustvi
ne moremo približati. Lahko pa z njim, ki je pot, resnica in življenje, stopimo
na pot darovanja, korenitejšega življenja po evangeliju. Sodobnemu, razvajenemu
in vase zagledanemu človeku se notranje, globoko življenje samoodpovedi upira,
čeprav hrepeni po Bogu. Hitre rešitve pa žal ne prinesejo globokega miru.
Vstopímo v šolo Marijinega brezmadežnega Srca! Ona nas bo naučila prav častiti
in ljubiti njenega Božjega Sina; naučila nas bo moliti, verovati, zaupati,
vdano trpeti in prav ljubiti.
S posvetitvijo najsvetejšima Srcema se popolnoma posvetimo
in izročimo v last Jezusu in Mariji – izročimo vse, kar smo in kar imamo. S tem
nekako ‘odložimo’ tudi svoje križe in težave. Gospod sam nam pomaga, da lahko zaživimo
v njegovi navzočnosti, v veselju in globokem miru. Vsaj malo lahko zaslutimo
skrivnost svobode srca svetnikov in brezmadežnega Srca Božje matere Marije, ki
je v popolnem darovanju. Pred skrivnostjo popolnega izničenja Božjega Srca na
križu pa besede umolknejo … Duša ob srečanju z neskončno Božjo ljubeznijo
ostrmi in onemi. Lahko le pokleknemo, molimo, častimo, se zahvaljujemo,
zadoščujemo …
Presveto Srce Jezusovo, usmili
se nas!
Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše rešenje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar