Ljubezen Jezusa in Marije me je nagovarjala že od nekdaj. Ta zastonjska, odpuščajoča, usmiljena in goreča ljubezen je bila, je in bo, upam, zame neizčrpen studenec, kjer se je mogoče v vsakem stanju in nenehno odžejati.
Kolikor se spomnim, sem se s tema
dvema Srcema prvič srečal v zgodnji mladosti, ko sem bil star približno pet
let. Ne spominjam se tega več povsem natančno, zlasti kdaj in kako se je to
prostorsko godilo, vendar pa vem, da sem pri stari mami zagledal lepo Marijino
Srce, ali morda samo Jezusovo, ali pa kar obe. Bolj kot prostorske in časovne
razporeditve tega dogodka se spominjam občutja, ki sem ga takrat doživljal.
Bilo mi je neznansko prijetno, pri srcu sem doživljal neizmerno toplino,
navdušenje, lepoto in celo blaženost. Kot otrok tega seveda nisem razumel;
nisem vedel, od kod to prihaja, kaj se dogaja in kaj pomeni. Toda tisti
trenutek se mi je zarisal v moje čutenje in doživljanje za vedno. To je doživetje,
to izkušanje nečesa, kar je, pa ni iz tega sveta (prim. Jn 18,36). Prepričan
sem, da je bilo to neke vrste razodetje, oz. neke vrste poseg Božjega
kraljestva, ki se je dogodil v rani mladosti. Takrat ga nisem razumel, zdaj pa
se zavedam, da me je takrat nagovoril Jezus in njegova Mati. To razumem do neke
mere šele sedaj, kajti takrat sem bil pač otrok.
Če bi razumeli Božje dobrote,
Božjo usmiljeno naklonjenost in neizmerno Božjo bližino, s s katero nas naš
Stvarnik spremlja, mislim, da bi ne izgubili trenutka, da mu njegove ljubezni
ne bi vračali. Ne bi se mudili v praznih stvareh, se ukvarjali z nečimrnimi
deli, ampak bi na Njegov nagovor vedno odgovarjali ponižno in skesano ter z
veliko ljubeznijo. Ne bi se ustavljali in tičali v blatu greha, ampak bi vedno
dvigovali svoja srca in dobra dela k Bogu. Bili bi hvaležni za vse, kar nam
ljubi Bog daje in kar nam obljublja, da bomo prejeli v večnosti.
Za dosego tega cilja pa je seveda
potrebna vera. Vera nam odpira spoznanje in védenje, da nas čakajo, še več, da
po nas hrepenijo neizmerne stvarnosti, ki so v Bogu, da bi jih dosegli mi in da
bi one dosegle nas. Nato pa nam vera daje zopet »vso delovno opravo in
priprave«, da se udeležujemo dobrih del, da jih delamo, gojimo in v njih
vztrajamo, da bi to dragoceno nebeško plačilo tudi dosegli in z Božjo pomočjo
zaslužili.
Zato nas Božja ljubezen po
Jezusovem in Marijinem Srcu zelo spodbuja, da bi svoje življenje naravnali na
nebesa; da bi iskali to, kar je zgoraj, ne tega, kar je na zemlji (prim. Kol
3,1–2); da bi svoje življenje posvetili tem stvarnostim, ki so večne, da bi
tako po veri bili deležni večnih, t. j. nebeških dobrot. Tako naj bi se
udeležili neizmerne gostije, kjer bi pili in jedli na nek način Božjo Ljubezen
– samega Boga, obenem pa bi to Ljubezen vračali.
Klicanje Jezusovega in Marijinega
Srca je izraz neizmerne, nezaslužene in prebogate Ljubezni, ki nas hoče, kakor
pravi prerok Ozej, z vrvicami dobrote (prim. Oz 11,1-11) osvojiti, da bi ji
vračali, kar nam je Bog prvi daroval in nam bo daroval, vse dokler bomo živeli
na zemlji. Naj bosta ti Srci hvaljeni, saj je v naši hvali teh dveh Src naš
počitek, mir in naša blaženost.
Robert Smodiš, duhovnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar