Bili smo preprosta družina z majhno kmetijo, s katero se je ukvarjala mama, oče pa je bil v državni službi. Mama je bila obdarjena z globoko vero, oče pa od poroke naprej ni več prestopil praga cerkve. Kot sem zvedela veliko pozneje, je moral doživeti nekaj bolečega, kar ga je odvrnilo od vere in Cerkve. Prepričana pa sem, da vere v svojem srcu nikoli ni izgubil, saj je to potrjevalo njegovo življenje; bil je izredno dober, uslužen, pošten. Njegovo življenje po vesti in vztrajna molitev naše mame, njegove sestre redovnice in še mnogih drugih je Boga nagnilo, da je oče proti koncu življenja prejel neizmerno milost: zopet je »našel« vero in jo poslej tudi javno priznaval.
Naša mama je v dolgih letih očetove »nevere« veliko trpela.
Zelo se je trudila, da bi vsaj otrokom vcepila ljubezen do Boga in do molitve.
Ker je bil oče zaradi dela pogosto zdoma, mama pa je bila z nami doma, ji je to
uspevalo. Dosegla je celo, da je v dnevni sobi na steni visel preprost križ.
Verske knjige v hiši ni bilo nobene; križ je bil naš edini katekizem.
Ne vem, kje in kako jo je dobila, a nekega dne je mama v
kuhinji na steno obesila sliko Srca Jezusovega. Ni bila velika, malo večja kot
navadna razglednica. Bila je lepih in živih barv, Jezus pa prijaznega, toplega
pogleda. Otroci smo s strahom pričakovali, kaj bo, ko bo sliko videl oče. Res
ni dolgo visela na svojem mestu. Oče jo je kmalu odstranil, mama pa čez nekaj
dni zopet namestila na steno. Očitno njuno prizadevanje, da bi glede verskega
izražanja našla skupni jezik, ni uspelo. Mama je v prvih letih zakona želela
očeta pridobiti za Boga, oče pa mamo za »partijo« ... Končno sta drug drugemu
dovolila svobodo, s tem da je mama dobila večji kos, saj je imela za seboj
otroke, ki smo radi molili in obiskovali sv. mašo. Tudi slika Jezusovega Srca
je, čeprav bolj prikrito, ostala v hiši. Pozneje, ko so se svete podobe lažje
dobile, je Jezusu na križu v dnevni sobi delala družbo podoba njegovega Srca in
malo pozneje še Marijinega Srca.
Prvotno sliko Jezusovega Srca, ki je nam otrokom ostala v
spominu kot podoba očetovega in maminega tihega boja za vero oz. nevero, je
vzela ena izmed sester. Ko sva se preselili v mesto, sva pred to podobo našega
otroštva radi molili. Prav tako brat, ki se nama je pridružil. In ko me je
Jezus povabil, naj hodim za njim v posvečenem življenju, sem pred Srcem
Jezusovim kleče izlivala svoj strah in zaupno molitev, da bi zmogla zapustiti
svoje drage in oditi daleč, kamor me je klical.
Ko se je sestra poročila, je sliko vzela s seboj. Visi na
častnem mestu v njenem moderno opremljenem stanovanju. Skoraj zavidala sem ji,
da ima v lasti ta dragoceni zaklad. Z modernimi pridobitvami in možnostjo
preslikavanja pa sem tudi sama prišla do kopije te ljube podobe. Sedaj visi nad
mojim ležiščem in Jezus me z nje blagoslavlja, ko se zjutraj zbudim in ko
zvečer ležem k počitku. Na eni steni sobe križ – na drugi Srce. In ko se zgodi,
da je v meni stiska ali skrb, hvaležno vzdihnem: O Jezus, saj sem popolnoma v
tvojem objemu! Ne more se mi zgoditi nič hudega. Hvala ti, varuj me še naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar