Izhajam iz verne kmečko-delavske družine iz župnije Šentjernej. V družini nas je bilo poleg staršev trije otroci - tri hčere. Naš vsakdan se je začel s kratko osebno molitvijo ali vsaj s križem, končali pa smo ga s skupno večerno molitvijo, pri kateri smo se vedno tudi obračali na Srce Jezusovo in Srce Marijino. Pogosto so to bili le kratki vzkliki: Sladko Srce Marijino, bodi naše rešenje! Srce Jezusovo, upodobi naše srce po svojem Srcu! Ali pa smo rekli: »V čast Srcu Jezusovemu in Marijinemu za srečno zadnjo uro in za nove duhovne poklice« in smo skupaj zmolili očenaš in zdravamarijo. Imeli smo manjši podobi obeh Src, vendar ne v Bogkovem kotu (kjer je bil kip lurške Matere Božje), ampak v dnevni sobi, kjer smo ob večerih preživljali skupni čas. Starši so v svoji sobi imeli tudi izredno veliko stensko podobo Srca Jezusovega, ki je bila dediščina starih staršev po materini strani, ki so tudi bili častilci Srca Jezusovega. Skupno molitev je vedno vodila mama, ki je bila in je še velika častilka Srca Jezusovega in Marijinega. Po njeni gorečnosti in ljubezni ter zavzetosti za molitev in priprošnjo obeh Src se je to seveda tudi nas treh otrok dotikalo.
Na češčenje Jezusovega in Marijinega Srca mene osebno
najbolj spominja prav moje ime. Moja mama, ki je že v svoji mladosti zelo
častila Srce Jezusovo in Marijino in se je zavzeto udeleževala obhajanja prvih
petkov in prvih sobot, je to ljubezen želela pokazati tudi svojim otrokom in
jim dati kak pečat. Ker sem rojena v juniju, ko se še posebno časti Srce
Jezusovo, me je mama poimenovala po sv. Marjeti Mariji Alacoque (izg. alakok),
ki je začetnica in spodbujevalka češčenja Srca Jezusovega. Vedno sem bila
ponosna na to, da nosim ime po svetnici, ki se ji je kot prvi izmed vseh
svetnikov Jezus prikazal s svojim gorečim Srcem in ji razodeval svojo ljubezen
ter ji naročil, naj razširi češčenje svojega svetega Srca. Ob vstopu v noviciat
pa sem prejela še ime Marija, kar me spominja, da pripadam njej, ki nam je mati
in vodnica.
Obhajanje prvih petkov in prvih sobot v moji rojstni župniji
je bilo in je zelo lepo, pobožno in zavzeto. Na prvi petek so po sveti maši
litanije Srca Jezusovega pred Najsvetejšim in nato posvetilna molitev; na prvo
soboto je že pred sveto mašo polurno češčenje Najsvetejšega, nato litanije in
posvetilna molitev, potem sveta maša, pri kateri se petje spremlja z orglami.
Moja mama se je redno udeleževala teh bogoslužij, navajala in spodbujala pa je
tudi nas, svoje hčere, nikoli pa nas ni silila. Teh bogoslužij se je
udeleževalo precej ljudi, ker so bila res lepa in so tudi povezovala vso
župnijo v skupni molitvi v zadoščenje Srcu Jezusovemu in Marijinemu in skupni
prošnji za nove duhovne poklice. Gotovo so iz teh molitev vzklili mnogi duhovni
poklici v naši župniji.
Gotovo smo se kot družina posvetili Srcu Jezusovemu in
Marijinemu, vendar se tega osebno ne spomnim, ker sem bila še majhen otrok.
Spomnim se svoje osebne posvetitve Srcu Jezusovemu in Marijinemu, ko sem se kot
13-letna za to odločila. To je bila moja osebna posvetitev, za katero nihče ni
vedel, in sem to storila pravzaprav naskrivaj. Še danes se čudim, kaj me je k
temu dejanju nagnilo. Verjetno branje življenjepisov svetnikov, ki sem jih v
tistem obdobju zelo rada brala in se jim posvečala, ker so me izredno globoko
nagovarjala. Po teh življenjepisih svetnikov sem odkrivala smisel in lepoto
svojega življenja in to me je tudi močno oblikovalo in je bilo eden izmed
vzrokov, ki me je nagnil k darovanju in posvetitvi svojega življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar