»Ave Jezus« in na vsaki strani rdeča vrtnica je bil prvi prtiček, ki sem ga naredila v svojem življenju pod skrbnim očesom moje drage mame pri mojih šestih letih. To je bil prtiček, ki je še dolga leta krasil naš hišni oltar – podobo Srca Jezusovega, pred katero sem že v otroških letih velikokrat stala in se pogovarjala z njim.
Pri mojih 18-ih letih sem začutila Jezusov klic. Hvala Bogu,
ki mi je dal moč, da sem mu sledila. In koliko milosti sem deležna v
redovniškem poklicu! Bog daj, da bi jih res dobro izkoristila.
Bilo je v Štepanji vasi, ko sem bila na duhovnih vajah.
Četrti dan je bil določen za sv. spoved. Naslednjo noč sem sanjala: Z drugimi
sestrami, ki so sedaj že pokojne, sem bila v nekem prostoru, ki je imel samo
majhno okno, skozi katerega sem gledala. Pred mano je bila ogromna množica
ljudi, ki so klečali in gledali vsi v isto smer. Daleč na hribu je bila bela
postava, od koder je prihajal močan svetlobni žarek, ki se je spuščal nad to
množico. Hotela sem videti, od kod prihaja. Zagledala sem Marijo in iz njenega
Srca je bila ta svetloba. Nenadoma je ta svetlobni žarek izginil in okrog
Marije je sijal svetel sij. Nato je ob Mariji vstala še ena postava. Bil je
Jezus z razprostrtimi rokami, ki je v trenutku priplaval preko vse te množice
prav k oknu, skozi katerega sem gledala. Na tleh je pobral zmečkan papir, na
katerem naj bi bili napisani moji grehi. Stegnila sem roko skozi okno, se bežno
dotaknila Jezusa in ga prosila: »Jezus, vzemi me s sabo!« Pa mi je na kratko
odgovoril: »Ne še.«
Nato se je okolje spremenilo. Stala sem sredi množice in tik
na moji desni je stal Jezus - tako neskončno lep in mil je bil njegov obraz.
Objela sem ga okrog vratu in mu rekla: »Jezus, si mi odpustil vse grehe?«
Nasmehnil se je in mi odgovoril: »Kaj še vprašuješ, saj veš, da sem usmiljen.«
Njegovo srce je žarelo kot sonce. Še nekaj sem ga vprašala, na kar je zazvonil
zvonec in konec je bilo mojih nebes. Vstati je bilo treba in se vrniti v
vsakdanje življenje.
Od takrat še bolj občudujem vsako podobo Srca Jezusovega, a
nobena ni tako lepa kot to, kar sem videla v sanjah. Nekoč sem slikala gobelin
Srca Jezusovega. Ker je bilo to v moji sobi, mi je posvetila luč na aparatu. Ko
mi je fotograf, ki je razvil film in napravil slike, le-te pokazal, so se mi od
veselja ulile solze po licih. Saj to je »moj Jezus«, prav tako in še močnejšo
svetlobo sem videla takrat v sanjah. Sedaj me ta slika spremlja povsod, saj ga
imam za ozadje na mojem mobilnem telefonu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar