Spominjam se svojega doma in starih hiš na vasi. Bogkov kotec je kakor tabernakelj v cerkvi. Srce Jezusovo na eni in Srce Marijino na drugi strani, vmes pa križ z Razpetim, kar najbolj spoštljivo obdan s suhim cvetjem ali različnimi okraski. Pod istim kotom je stala miza, kjer smo molili, obedovali, sprejemali goste, peli. Tam je bilo srce družinskega in verskega življenja.
Pri stari materi in starem očetu v borni kočici ob vznožju
dveh planin je bilo ravno tako. Ob počitnicah mi je bil Bogkov kotec daleč od
vasi marsikdaj edina druščina. Podobi presvetih Src sem pogosto opazovala izza
mize ali pozimi s peči. Jezus in Marija sta se mi zdela čudovito lepa, ko sta
me prijazno gledala z ljubečim pogledom. Zdelo se mi je, da kažeta na svoji
Srci samo zato, da bi mi povedala, kako me ljubita; in to sem tudi čutila. Ob
njuni ljubezni se mi je zdel ves svet majhen in reven. Kako lepo je bilo in kaj
vse se je dogajalo pod tem dragim kotcem! Spominjam se, kako sem za mizo okorno
prebirala prve šolske knjige, in vsakodnevnega opoldanskega angelovega
češčenja, ko je v zvoniku odbilo dvanajst. Spominjam se molitve pred obedom in
po njem, molitve v strahu pred hudo uro in točo, ob sveči, otroških igric,
zanimivih pogovorov in veliko drugega.
Stara mama pa tudi stari oče sta se med molitvijo ozirala na
Bogkov kotec, kot da jima od tam prihaja neizmeren vir zaupanja in miru. Zdaj
vem, da sta tu črpala Božji mir, kakršnega svet ne more dati. Ko sem se zvečer
utrujena po otroški molitvi spravila v posteljo, sem še vedno čutila na sebi
Jezusov in Marijin pogled in trdno zaspala v ljubezni njunih Src.
Z veliko hvaležnostjo se v duhu oziram na čas, ki sem ga
preživela v povezanosti s tisto blagoslovljeno kočico, na Bogkov kotec. Morda
je ob njem vzniknil moj duhovni poklic, poklic kontemplativne sestre, ne vem.
Vem pa, da je Bogkov kotec s svetima podobama znamenje Božjega pogleda in
blagoslova nad hišo in vso družino.
Leta so pretekla, stari starši so že dolgo med rajnimi, na
mestu kočice stoji počitniška hišica, Bogkovega kotca ni več. Na vasi so večino
starih hiš zamenjale nove in Bogkov kotec nadomestile druge podobe, med
katerimi marsikje ni več niti ene same nabožne. Ni več tiste blage sile
presvetih Src, ki bi združevala družino, življenje in delo, zaupanje in skrbi.
Prav do samostana čutim, kako so te hiše žalostne, hladne in osamljene.
Molim in se vprašujem, kdo ob molitvi odpira otrokom
nedolžni pogled in jim širi srce za Boga in plemenite ideale v življenju.
Katere oči jih spremljajo, tolažijo in dajejo gotovost, da so neizmerno
ljubljeni? V duhu kličem, dragi mladi, dragi zakonci, starši in stari starši,
vrnite se pod Bogkov kotec! Svet se vrti, križ pa stoji. Sveti Srci sta kažipot
in varstvo tudi skozi razburkane valove tega časa. Ali še ni dovolj prividov,
prevar in groženj sveta? Vrnite se k viru ljubezni in miru! Presveti Srci
bijeta za nas, da bi z njuno pomočjo prišli do večne sreče, da bi čutili in
živeli kot odrešeni Božji otroci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar