Rojena sem bila med prvo in drugo svetovno vojno v Begunjah
pri Cerknici, v vasi sredi smrekovih gozdov,
ki sami po sebi dvigajo srce k Bogu. Takrat, pred osemdesetimi leti, je bila
naša župnija zelo verna. Poleg sv. maše, prejemanja zakramentov in pobožnosti,
kot sta rožni venec in križev pot, je bilo močno češčenje Jezusovega presvetega
Srca. Dobro mi je ostalo v spominu, da se je vsa naša družina – starši in
otroci – posvetila Jezusovemu Srcu. Na veliki listini smo se po tem svečanem
dejanju morali vsi podpisati. Sama še nisem znala pisati, zato mi je oče dal v
roko svinčnik in ga vodil, da sem napisala svoje ime. To listino so dali
uokviriti in je poslej visela na častnem mestu v družinski sobi. Prav zaradi te
posvetitve je vsa družina redno hodila k maši in zakramentom tudi ob prvih
petkih. Udeležba v župniji je bila ob prvih petkih tako velika kakor ob
nedeljah. Bili sta dve maši, zjutraj in dopoldne, tako da smo se mogli vsi
zvrstiti. Pevci so obhajanje svete daritve še polepšali, da je bil vsak prvi
petek kakor praznik.
V družini smo ob večerih po rožnem vencu molili molitev Presladko Srce Jezusovo, po rokah preblažene
Device Marije darujem molitve, delo in trpljenje današnjega dne tebi v spravo
za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu sv. Rešnjega telesa … Dodali smo
še dvakrat: Presveto Srce Jezusovo,
usmili se nas, tretjič pa Presveto
Srce Jezusovo, varuj našo družino!
V župniji so bile razne bratovščine. Moji bratje so bili v
Katoliški akciji, najstarejši je bil njen predsednik. Na začetku 2. svetovne
vojne so k nam večkrat prišli partizani, da bi brate vzeli v gozd. Bratje so
bili v nepoznavanju razmer kar nekako navdušeni in bi se jim pridružili, da bi
branili domovino pred okupatorjem. Oče pa jih je svaril, da to ne bo dobro, saj
partizanski odpor vodijo komunisti. »Mi smo vendar verna družina. Narodnost je
nekaj velikega in vrednega, vera pa je še več,« so še bile očetove besede.
Najstarejša sinova sta se držala očetovega navodila, zato so
nam partizani požgali dom, brata pa zverinsko ubili. Pri sebi sta v trenutku
smrti imela rožni venec. Vedeli smo, da nista umrla v sovraštvu. Najstarejši je
mlajšemu, ki ga je prijela želja, da bi se maščeval, celo dejal: »Ne stegni
roke nanje; oni najbrž niso pripravljeni na smrt in kaj bi bilo z njimi, če
umrejo v takem stanju? Midva pa sva na smrt pripravljena …« Ni čudno, da smo
tudi drugi družinski člani ubijalcem odpustili in ne nosimo v srcu nikakršne
grenkobe in sovraštva. Želimo si le, da žrtev vseh naših mučencev za našo
domovino ne bi bila zaman.
Po teh dogodkih nas je sprejela dobra teta v Logatcu, dokler
se po dveh mesecih nismo vrnili domov. Pri teti so zelo častili Marijino
brezmadežno Srce, in ko smo se prav v času našega »begunstva« leta 1942 vsi
posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu, nas je to še posebno povezovalo in
pomirjalo. Spominjam se, da nam je bil kot priprava na posvetitev priporočen
celodnevni post, brez kakršne koli hrane in pijače. Tako se je v nas ustvarilo
primerno razpoloženje za izročitev nebeški Materi. Pobožnost prvih sobot smo
takrat opravljali v zadoščevanje. Prve sobote smo imenovali tudi »duhovniške«
sobote, ker smo ta dan še posebej molili za duhovnike in nove duhovne poklice.
Sami pa smo po Jezusovem Srcu prejemali moč v vsem hudem, ki nas je doletelo.
Hvaležni smo našemu takratnemu župniku Viktorju Turku, ki nas je goreče
spodbujal k češčenju in k življenju po veri. Večkrat ga je obiskal škof Rožman,
bila sta si osebna prijatelja. Tudi to nam je bilo v spodbudo, saj je bil škof
Rožman prvi velik častilec Jezusovega Srca in se je posvetitev po družinah
uresničevala po njegovi zaslugi.
V težkih vojnih časih smo vero in češčenje Jezusovega in
Marijinega Srca ohranili. Po vojni pa se je gorečnost žal začela ohlajati.
Velikokrat in marsikje je strah botroval pešanju verskega življenja. Večkrat
premišljujem, kako danes mnogi iščejo svoje družinske korenine, zbirajo
starinsko pohištvo, staro orodje spravljajo v muzeje in še kaj … Kako lepo bi
bilo, ko bi iskali tudi svoje verske korenine in jih ponovno našli. Obenem sem
prepričana, da jih zastonjska Jezusova ljubezen išče in jih bo nekega dne
privedla k sebi. Sedaj, ko sem že v letih, zaupno molim za našo domovino in
župnijo, za duhovnike in za sorodnike, zlasti za mlajši rod, da bi se vrnili h
koreninam svojih očetov in bi našli svoje veselje in varnost v ljubečem
Jezusovem Srcu.
s. Amata Hiti, usmiljenka
Ni komentarjev:
Objavite komentar