torek, 6. junij 2017

6. Ko so srca blizu


Bistveno za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je predana molitev, z njo smo v najintimnejšem stiku z Jezusom in Marijo. Na ta način stopimo v nepreklicno podaritev Marijinemu in Jezusovemu Srcu.

Ni dolgo tega, kar sem srečal sošolca iz gimnazijskih let. Spominjala sva se porušene minoritske cerkve na Ptuju. Spominjala, kako smo vsak prvi petek šli k spovedi in po maši molili na čast Jezusovemu Srcu, da bi čim prej mogli zgraditi novo cerkev. On in tri dijakinje so skupaj z gospo, pri kateri so stanovali, prihajali vsak prvi petek k maši v refektorij minoritskega samostana, ker župnijske cerkve ni bilo. Začudil sem se, ko je ta moj sošolec po toliko letih še vedno znal na pamet molitev, ki smo jo vsi molili skupaj.

Ko so »tovariši« na istem mestu, kjer je stala cerkev, le prezbiterij je ostal v ruševinah, zgradili novo pošto, so se sanje o obnovi cerkve skoraj vsakemu razblinile. Toda Božji mlini meljejo počasi, pravi pregovor. Zgodilo se je. Zgodil se je čudež, da je v letu 2004 bila posvečena nova cerkev. Pa bi ne verjel v moč molitve.

Pri vsem tem me je najbolj prevzelo to, da so verniki čutili, da je molitev odnos. Odnos med dvema srcema, med človeškim in Božjim, ne more biti pristen, če je vmes greh, zlo. Zato so ljudje ob prvih petkih tako zaupno obhajali zakrament sprave – spovedi. Danes je prav tu problem. Saj rečejo ljudje: prvi petki so nekaj lepega, ampak k spovedi pa ni treba. Takšna pobožnost do Srca Jezusovega seveda ne more roditi duhovnih sadov.

Od doma se spomnim, da je na častnem mestu visela posvetilna diploma na čast Srcu Jezusovemu. Na tej diplomi smo bili podpisani vsi: oče in mati in vseh nas osem otrok. Zadnja dva še nisva znala pisati in sva bila napisana z velikimi tiskanimi črkami. Na čast Srcu Jezusovemu smo molili po rožnem vencu. V mesecu maju je bilo najlepše. Oče je po težkem oranju zvečer pokleknil pred družinsko mizo in molil rožni venec. Otroci smo bili okrog peči ali za mizo. Mati pa je vodila molitve na čast Srcu Jezusovemu in na čast Svetemu Duhu –Troštarju.

Posebej smo se k Srcu Jezusovemu zatekali med vojno. Pri nas so se skrivali partizani (celo eden poznejši heroj). Zato smo bili v veliki nevarnosti. Otroci za to nismo smeli vedeti. Nekega dne se je razširila vest, da Nemci izvajajo racijo od hiše do hiše. Naše življenje je bilo na slamici. Če bi kaj odkrili, bi naša družina končala nekje v nemškem taborišču. Čakali smo, kaj se bo zgodilo, in smo molili in molili. Ko se je zmračilo, je soseda prišla povedat, da so bili pri njih in da so se od njihove hiše vrnili v mesto. Vsi so rekli: molitev vas je rešila. To verujemo še zdaj. Jezusovemu Srcu smo bili posvečeni in obvarovani.

Bog je velik. Srce Jezusovo, vse hvale vredno.

p. Tarzicij Kolenko, minorit

Ni komentarjev:

Objavite komentar