Podobi Jezusovega in Marijinega Srca sta mi vedno vzbujali spoštovanje do Jezusa in Marije in pravzaprav vsega Božjega, kjerkoli sem ju videl. Zelo lep Bogkov kot je v hiši mojih pokojnih starih staršev, od koder je izviral moj oče. Tam smo se sorodniki vedno dobili (in se še dobivajo) na praznik Vseh svetih k molitvi rožnega venca za pokojne. Podobi Najsvetejših Src je v svoji sobi imela tudi stara mama po materini strani in sem ju občudoval, kadarkoli sem bil pri njej na počitnicah. Tudi doma smo imeli podobi Najsvetejših Src.
O duhovnosti Jezusovega in Marijinega Srca doma pravzaprav
nismo veliko govorili, čutili pa smo, da je to del naše vere in našega
življenja. Mati je poskrbela za molitev rožnega venca, da smo ob večerih
zmolili vsaj kako desetko. Če nam ni uspelo, da bi vsa družina zmolila skupaj,
nas je molilo vsaj nekaj družinskih članov. Otroci smo radi ministrirali. Iz
otroštva se prvih petkov in prvih sobot spominjam predvsem po ministrantski
službi, saj smo takrat ministranti morali pripraviti kadilnico za litanije.
Spominjam se tudi prvih četrtkov oz. četrtkov pred prvim petkom, ko smo na
pobudo takratnega župnika Janeza Šketa pred Najsvetejšim molili za nove duhovne
poklice.
Pozneje sem kot bogoslovec postal član Marijine
kongregacije, kar je običaj v bogoslovnem semenišču. Zanimal sem se za Marijina
prikazovanja (predvsem v Lurdu in Fatimi). Bral sem razna ugibanja o tem, kaj
bi utegnila biti tretja fatimska skrivnost.
Nekaj posebnega se mi zdi, da sem se Jezusovemu in
Marijinemu Srcu posvetil na dan svojega diakonskega posvečenja. V diakona sem
bil posvečen 9. januarja 2000 v ljubljanski stolnici v dopoldanskem času,
zvečer pa so bile v domači župniji v Radovljici zahvalne litanije, kjer sem kot
diakon prvič sodeloval. Pri teh litanijah je v naši cerkvi potekala tudi
slovesna posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, kar se je zgodilo v
marsikateri župniji v okviru jubilejnega leta 2000. Tisti župljani, ki so se na
to posvetitev skrbno pripravljali, so na koncu litanij zmolili posvetitveno
molitev Najsvetejšima Srcema. Z njimi sem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu
posvetil tudi jaz, čeprav se na to izročitev nisem pripravljal. Gospod župnik Jože
Drolc mi je dal to možnost in sem jo brez pomišljanja "izkoristil".
Običajno se kot pripravo na posvetitev Najsvetejšima Srcema
pričakuje opravljena pobožnost devetih prvih petkov ali petih prvih sobot ali
kaka druga pobožnost. Jaz pa sem takrat kar nekako "padel" v to
posvetitev. Pripravljal sem se na diakonsko posvečenje, nihče pa me ni
opozoril, da se v domači župniji pripravljajo na posvetitev Najsvetejšima
Srcema. Ko gledam na ta dogodek po nekaj letih, sem prepričan, da je bila ta
posvetitev pomembno dejanje v mojem življenju, kot da bi bilo Mariji - in po njej
Jezusu - izročena celotna moja diakonska in duhovniška služba. Pomena
duhovnosti Jezusovega in Marijinega Srca sem se zavedel šele pozneje. Zaradi
takšne lastne izkušnje bom vedno zagovarjal, da ljudje lahko zmolijo
posvetitveno molitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tudi če se jim ni uspelo
skrbno pripraviti. Posvetijo se lahko, če imajo le dobro voljo, da bi
Najsvetejši Srci častili, in se zavedajo, da imata Jezus in Marija za nas
pripravljene mnoge milosti. Seveda pa je modro slej ko prej v to duhovnost tudi
dejansko vstopiti. Pri tem je treba povedati, da gre pri posvetitvi
Najsvetejšima Srcema v bistvu za poglobljeno krstno posvetitev.
Pozneje mi je mati zaupala, da me je že pred rojstvom
posvetila Mariji. Za to dejanje sem ji zelo hvaležen. Ne zdi se mi naključje,
da sem postal župnik pri fatimski Materi Božji v Kisovcu. Hvaležen sem nebeški
Materi za vso dosedanjo pomoč. Zavedam se svojih pomanjkljivosti, grešnosti in
nevrednosti, zato zaupam v veliko Božje usmiljenje in to Božje usmiljenje po
Marijini priprošnji kličem tudi na druge.
Ni komentarjev:
Objavite komentar