Družbi hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk pobožnosti do Jezusovega in Marijinega Srca, kakor jo poznamo danes, nista vcepila v srce njena ustanovitelja sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac. Živela sta sicer res v 17. stoletju kakor sv. Marjeta Marija Alacoque (izg. alakok), a sta umrla (l. 1660), preden je bila le-ta deležna razodetij Jezusovega Srca.
In vendar je to češčenje v Družbi sester usmiljenk obstajalo
od njenega začetka. Soustanoviteljica sv. Ludovika je posebno častila Marijo
Brezmadežno. Napisala je: »Marijino
brezmadežno spočetje je tako razsvetljevalo njen razum in ogrevalo njeno srce,
da je vedno delala le tisto, kar je Bog od nje pričakoval. Vse njeno bitje,
duša in telo, je bilo polno Božje milosti.« Na Marijo se je v molitvi
obrnila z besedami: »Božja Mati, od
blaženosti je prekipevalo tvoje srce, ko te je sila ljubezni gnala v smrt in se
je telo ločilo od duše, ki je bila prepolna milosti in zasluženja. Naj ta tvoja
lepa duša vso večnost uživa srečo zmage!«
Svojim sestram je za grb izbrala Jezusa na križu v
plamenečem srcu. Ljubezen Križanega naj jih priganja, da bodo hitele na pomoč
vsaki človeški bedi. Jezusovo srce je upodobila z razširjenimi rokami, ki na
svet sipljejo njegovo usmiljeno ljubezen (olje na platnu). Njena slika še sedaj
krasi stopnišče v materni hiši usmiljenk v Parizu in mimoidoče vabi, naj se
zaustavijo, ga počastijo, prosijo za milosti ...
Več deset tisoč hčera krščanske ljubezni je od takrat
ljubeče častilo to presveto Srce. Nekatere so bile deležne tudi posebnih
milosti, kot npr. sv. Apolonija Andriveau, ki ji je Jezus leta 1847 dal rdeči
škapulir Jezusovega trpljenja ter Jezusovega in Marijinega Srca. Ali pa Božja
služabnica iz severne Italije sestra Gabrijela Borgarino, ki je leta 1919
prejela posebne obljube za vse, ki bodo molili Mali rožni venec k presvetemu
Jezusovemu Srcu.
Obe sestri sta bili deležni Jezusovega obiska po letu 1830,
ki je znano po prvem večjem prikazanju brezmadežne Device Marije v Franciji. Ko
je Brezmadežna sv. Katarini Labouré, novinki pri hčerah krščanske ljubezni v
njihovi materni hiši v Parizu, izročila čudodelno svetinjo, je naročila, naj jo
širijo, da bo po njej delila velike milosti. Na hrbtni strani te svetinje je
upodobljeno tudi Jezusovo s trnjem ovito in Marijino z mečem prebodeno Srce.
Kaj torej Bog po Mariji in »njeni svetinji« sporoča svetu? Najprej, da je
Jezusova Mati spočeta brez madeža izvirnega greha. Kot taka je bila vnaprej
deležna Jezusovega odrešenja in je pri Bogu naša mogočna priprošnjica. Sporoča
pa tudi, da sta trpeče Jezusovo in Marijino Srce, ki ju predstavlja druga stran
svetinje, nerazdružljivo povezani v ljubezni do nas ljudi.
Molitev, ki jo
pripisujejo sv. Ludoviki de Marillac:
O presveto Srce mojega Jezusa,
ognjišče Božje ljubezni!
Hvalim, častim, ljubim in molim te
z vsemi zmožnostmi svoje duše.
Tebi jih darujem in za vedno posvetim;
prav tako tudi vse svoje misli in besede,
vsa svoja opravila, namere in želje.
O da bi ti mogla izkazati toliko dejanj ljubezni, češčenja,
hvale in slave,
kolikor jih daruješ ti večnemu Očetu!
Bodi ti sam sprava za moje grehe,
zaščitnik mojega življenja, moje zavetje
in trdno upanje ob moji smrtni uri.
Iste milosti te prosim tudi za vse uboge grešnike,
bolnike in umirajoče ter slednjič
za vse ljudi na zemlji,
da bi ne bila zanje zaman prelita
tvoja dragocena kri.
Nakloni to milost
tudi v olajšanje vernim dušam v vicah.
Tega te prosim in bom prosila,
o vse hvale vredno Srce Jezusovo,
z vsemi dihljaji in dejanji
do zadnje ure svojega življenja. Amen.
(Molitvenik HKL, 2012)
Ni komentarjev:
Objavite komentar