Od kod to, da smo imeli dobre matere in očete ter stare starše? Od kod njihove preštevilne drobne pozornosti, zastonjsko darovanje pa tudi v dobro otrok tolikokrat prepotrebna čuječnost? Čemu njihovo dostikrat težko delo in trpljenje ter zraven še vztrajna molitev?
V zavetju hiš in izb, blizu ognjišč in nad našimi omizji se
je, tako je videti vsaj kje še danes, za vidno navzočnost Boga med nami našel
prostor. Povsem v kotu, malo pod stropom. V bogkovem kotu, kot ga imenujemo, je
bil nameščen križ, podoba Božje daritve. Z leve in desne strani sta ga obdajali
sliki Jezusovega in Marijinega Srca. Vpričo te duhovne Odrešenikove navzočnosti
in ljubezni njegove Matere Marije smo, ne da bi se te bližine polneje zavedali,
pred in po obedih molili. Zjutraj k Srcu Jezusovemu ter k njegovi Materi
Mariji. Po zaključku prve je sledil vzklik, "Srce Jezusovo,obvaruj našo
družino!" Zvečer pa molitev svetega rožnega venca, pri starih starših pa
smo zmolili še litanije v čast Materi Božji.
Naštetega in onega, kar smo v domači cerkvi prejemali iz
Božjih rok, se kot otrok, pa tudi v kasnejših letih, nisem dovolj zavedal.
Kljub temu ni bil noben zakrament zaman podeljen in prejet , nobena sveta maša
zaman opravljena ter nobena molitev zaman darovana. V življenju more dobro seme
vzkliti, če in ko je tudi zemlja dobro pripravljena. Tako v mladosti manj razumljeni
vzkliki v litanijah na čast Jezusovemu Srcu lahko postajajo v kasnejših letih
motiv, gibalo, osebnih premišljevanj, zrele molitve in številnih odločitev v
okolju današnje resničnosti.
V zavesti osebne majhnosti in slabosti dojemam Jezusovo Srce
kot Gospodovo bližino. Slično izkustvo ima tudi žena. V domači družini in
župniji je bila deležna podobne verske izkušnje kot jaz. Tako tudi za najino
družino želiva, da bi s talentom, ki ga predstavlja dediščina najinih domačih
ognjišč in verske vzgoje odgovorno ravnala. Pri tem nam je bila in nam še bo v
pomoč možnost posvetitve ter izročitve družin Jezusovemu in Marijinemu Srcu v
domači župnijski cerkvi. Posvetitev sprejemamo kot dar neizmerne Božje
ljubezni. Ta se s križa na Kalvariji, kjer se je v polnosti dokončno razodela,
po Gospodovem vstajenju v resničnosti Odrešenikove in Marijine ljubezni
naseljuje v naših srcih. V Jezusovi uri sta se sta se on in njegova Mati Marija
posvetila vsakemu človeku. Tako tudi naši družini. Kakšno bi bilo sicer naše življenje
in seveda svet brez njiju? Zato je posvetitev Jezusu in izročitev njegovi
Materi naš odgovor na njuno bližino z nami.
V tem daru je tudi moč zaznati odgovore na uvodna vprašanja
o zaupni veri in dobroti naših staršev ter starih staršev. Bog daj, da bi tudi
mi sredi današnjega sveta v moči vere v Božjo navzočnost pa tudi po daru
posvetitve živeli in postajali vedno bolj razpoložljivi za vse dobro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar