13. V Jezusovem Srcu: usmiljenka s. Leopoldina Jožefa Brandis

Leta 2015 smo v Družbi Marijinih sester in v Družbi hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk obhajali 200-letnico rojstva s. Leopoldine Brandis. Ta pogumna in ponižna sestra je tako rekoč ustanoviteljica obeh družb na naših tleh: Marijine sestre je kot usmiljenka ustanovila leta 1876 v Ljubljani, graške vincentinke, katerih predstojnica je bila, pa je združila z izvirno Družbo hčera krščanske ljubezni v Parizu in jih leta 1852 pripeljala tudi v Slovenijo.

S. Leopoldina ali »mati Brandis«, kakor so jo imenovali, je bila rojena v Gradcu v času avstrijskega cesarstva leta 1815. Njeni starši in celotna grofovska rodbina Brandis so bili iskreno verni, kar je velo iz vsega njihovega življenja. Boga so postavili na prvo mesto. Do ubogih kot najljubših Božjih otrok so imeli spoštljiv odnos, radi so jim pomagali. Prav tako so podpirali mnoge cerkve in samostane. Njihova molitev je bila prepletena z življenjem. Bog jim je bil oče, Jezus pa nadvse ljubljeni odrešenik. Iz njegovega ljubečega Srca so črpali zgled in moč za svoje krščansko življenje.

Kar je bilo v srcu staršev, je prešlo v srca otrok. Prvorojenka Jožefa, pozneje s. Leopoldina, je bila z Jezusovim Srcem tako močno povezana, da je bila z njim kakor prepojena. Skoraj iz vsakega njenega pisma, ki so se ohranila, veje ta povezanost in domačnost. Obenem ohranja zavest o Jezusovem božanstvu in do njega nadvse spoštljiv odnos. Ko je že bila sestra, je pisala domov, kako zelo je bila vesela očetovega pisma.

Svojim domačim in sosestram je priporočala, naj vsak dan molijo litanije Srca Jezusovega in ohranjajo neizmerno zaupanje vanj. Ko se ji nekoč ni izpolnila želja, da bi se udeležila družinskega praznovanja, je to žrtev sprejela in darovala. Rekla je: »Tako je žrtev postala sladka. Družina se je po njej počutila še bolj povezana in Jezusovo Srce se je zaradi njih veselilo.« Zapisala je tudi: »Prava ljubezen na tem svetu je križana in nikoli ne bo drugače, saj je bilo Jezusovo Srce nekoč prav na tej naši zemlji iz ljubezni prebodeno na križu.«

Ko je bila od svojih domačih ali od drugih ljudi deležna kakšnega daru, jim je pisala, da lahko »taka dobra dela pridejo samo iz ljubezni Jezusovega Srca«. Prosila ga je, naj jim dobroto bogato povrne; po Jezusovem in Marijinem srcu jim pošilja svoj stokratni 'Bog povrni'.

Če so nastopile skrbi, je spodbujala, naj jih preložijo na Jezusovo Srce: »Popolnoma se predajte ljubezni Božjega Srca in želite samo to, kar on želi za vas. Vso svojo pozornost osredinite na to božansko Srce in prisluhnite, kakšna občutja so v njem. Ta njegova občutja skušajte vedno bolj spoznavati, jih v svojem srcu ohranjati in se mu vedno bolj izročati.«

Neko predstojnico je spodbujala, naj se »skozi vse trpljenje in težave življenja vedno bolj 'prerine' v ljubeče Jezusovo Srce, saj bo le tam dobila vse, kar je zares dobro in kar jo more osrečiti tukaj in v večnosti. In naj nikar ne dovoli, da bi se katera njena sosestra odtujila temu Božjemu Srcu …« Drugje pravi: »Bodite zvesta hčerka sv. Vincencija in se Srcu Jezusovemu izročite kot žrtev ljubezni.«

Kot je delala sama, tako je priporočala drugim. »Naša srca morajo vedno goreti v otroški ljubezni do Boga in v tej ljubezni nenehno prepevajmo: 'Srce Jezusovo, tvoja sem; daj, da bom tvoja vekomaj!'«

S. Leopoldina je v tej prisrčni ljubezni do Jezusa ob koncu življenja mirno odšla k njemu. Kot Božjo služabnico, ki zasluži, da bi bila prišteta k blaženim, jo smemo prositi, naj nam iz nebes pomaga, da bo Jezusovo Srce tudi nam še naprej 'vir življenja in tolažbe'.

s. usmiljenka