V naši družini smo imeli vedno v Bogkovem kotu križ in na desni in levi sliki Srca Jezusovega in Marijinega. Ob teh podobah smo se počutili zelo varne in tam smo tudi kleče molili rožne vence. Še posebno potem, ko smo se posvetili Srcu Jezusovemu in pozneje tudi Marijinemu. Na posvetitev smo se pripravljali z devetdnevnico in z vsakdanjim obiskom svete maše. Posebno smo goreče molili, ko je bil naš ata zaprt in ko je brat pobegnil čez mejo. Ata je prišel čez eno leto domov brez obsodbe. Vsi smo bili zopet srečni in smo molili v zahvalo, brat pa je padel v tujski legiji. Vsak dan smo molili posvetilno molitev: »Če bi te kdo tako žalil, opomni ga, o Srce Jezusovo, da si do skesanega grešnika dobrotljivo in usmiljeno.«
Prve petke smo vedno obhajali, pozneje tudi prve sobote.
Tako je bila naša cerkev vedno lepo obiskana. Treba je bilo zgodaj vstati, da
si prišel tudi k zakramentu sprave. Tako je ta molitev tudi vplivala na moj
redovni poklic. Srce Jezusovo in Marijino vedno častim v vsakdanjem češčenju
pred Najsvetejšim in prosim, naj pomaga meni, našim skupnostim in vsem ljudem
do čim lepšega duhovnega življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar