Ker smo ljubljeni s plameni Jezusovega Srca, morejo naša srca zagoreti v
Božji ljubezni in mu moremo vračati ljubezen za ljubezen. V tem je skrivnost
duhovnega življenja, kakor nam jo z močnimi mislimi približa škof Balduin
Canterburyski:
Močna je smrt, ki nas oropa dobrine življenja. Močna je tudi ljubezen, ki
nas prenovi za lepše življenje.
Tako močna je smrt, da nam do kraja opleni telo. Močna je tudi ljubezen, ki
nas more smrti iztrgati, in nam vrniti, kar nam je pobrala.
Močna je smrt, ki se ji nihče ne more upirati, močna je tudi ljubezen, saj
si upa nad njo slaviti zmago, njeno želo obrusiti, nasilje zatreti, zmago
preprečiti. Prišel bo čas, ko se ji bomo posmehovali in govorili: Smrt, kje
je tvoje želo? Smrt, kje je tvoja zmaga?
Zares močna kakor smrt je ljubezen, kajti ljubezen do Kristusa
uniči smrt. Pri Ozeju beremo: Jaz te bom uničil, smrt, jaz bom
pokončal podzemlje. Tudi naša ljubezen do Kristusa je močna kakor smrt,
saj je tudi ljubezen nekakšna smrt: prejšnje življenje namreč upihnemo, napake
odpravimo in dela smrti odložimo.
Ta naša ljubezen pa je nekakšen odgovor z naše strani njegovi ljubezni do
nas, čeprav te nikakor ne doseže in je le njena medla podoba. On nas je
namreč ljubil prej in z zgledom svoje ljubezni do nas nam je
dal znamenje, da bi postali njemu podobni, če le odložimo podobo zemeljskega in
si nadenemo podobo nebeškega, da bi pač njega ljubili, kakor on ljubi nas. S
tem namenom nam je namreč zapustil zgled, da bi hodili po njegovih
stopinjah.
V Visoki pesmi beremo: Deni me kakor pečat na svoje srce. Kakor bi
hotel reči: Ljubi me, kakor jaz ljubim tebe. Imej me v svojih mislih, v
spominu, v željah, vzdihih, v svojem ječanju in joku.
Pomisli, človek, kako čudovitega sem te ustvaril, kako sem te povzdignil
nad vse drugo stvarstvo, s kakšnim dostojanstvom sem te obdal, s kakšno slavo
in častjo sem te ovenčal, kako sem te naredil le malo manjšega od angelov, kako
sem vse podvrgel tvojim nogam! A ne misli samo na tisto, kar sem ti storil,
temveč tudi na to, kako strašno trpljenje sem zate prestal. Spreglej, kako
krivično ravnaš z menoj, če me ne ljubiš. Kdo te namreč tako zelo ljubi kakor
jaz? Kdo te je ustvaril, če ne jaz? Kdo te je odrešil, če ne jaz?
Omehčaj, Gospod, moje kamnito, trdo in neobrezano srce! Daj mi novo, čuteče
in čisto srce! Ti, ki srca očiščuješ in očiščena ljubiš, vzemi v posest moje
srce in nastani se v njem! Objemi ga in osreči, ti, ki presegaš vso mojo
veličino, obenem pa prodiraš v skriti kotiček srca. Ti, vzor lepote in vzorec
svetosti, vtisni svojo podobo v moje srce, pritisni nanj pečat svojega
usmiljenja, o Bog mojega srca in moj delež na veke! Amen.
[1] Balduin Canterburyjski (+ 1190), cistercijanski menih,
nadškof, pridigar in udeleženec križarske vojne, teološki pisec – Iz razprav
Balduina Canterburyjskega, škofa (10)
Ni komentarjev:
Objavite komentar