sobota, 23. junij 2018

23. O dragoceni in čudoviti obed (sv. Tomaž Akvinski)[1]


Evharistija – daritev svete maše in skrivnost Najsvetejšega v tabernaklju – je srce našega krščanskega življenja, je živi Kristus med nami. Ali pa res poznamo ta največji Božji dar, ki se nam daje v jed in v trajno navzočnost med nami? Besede evharističnega svetnika Tomaža Akvinskega nas poučujejo, razsvetljujejo in vabijo:
Edinorojeni Božji sin je sprejel našo človeško naravo, ker je hotel, da bi mi postali deležni njegove božje narave.
In še to, kar je sprejel našega, je obrnil nam v prid: svoje telo je na oltarju križa daroval Bogu Očetu v spravo za nas: svojo kri je prelil za odkupnino in očiščenje, da bi nas rešil suženjstva in očistil vseh grehov.
Da bi pa spomin na to daritev ostal vedno živ, nam je zapustil svoje telo kot jed in svojo kri kot pijačo - pod podobama kruha in vina.
O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kot v stari zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kot ta zakrament?
Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov.
Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen v zveličanje vseh.
Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal s svojim trpljenjem.
Da bi pa globlje vtisnil to neskončno ljubezen v srca vernikov, je pri zadnji večerji, ko je jedel z apostoli velikonočno jagnje, preden je odšel s tega sveta k Očetu, postavil ta zakrament v večen spomin svojega trpljenja, kot spolnitev predpodob kot največji čudež, kar jih je storil, in zapustil edinstveno tolažbo njim, ki so bili žalostni zaradi njegovega odhoda.


[1] Iz spisov sv. Tomaža Akvinskega, duhovnika (57, za praznik Kristusovega Rešnjega telesa, 1–4)

Ni komentarjev:

Objavite komentar