Evharistija – daritev svete maše in skrivnost Najsvetejšega v tabernaklju –
je srce našega krščanskega življenja, je živi Kristus med nami. Ali pa res
poznamo ta največji Božji dar, ki se nam daje v jed in v trajno navzočnost med
nami? Besede evharističnega svetnika Tomaža Akvinskega nas poučujejo, razsvetljujejo
in vabijo:
Edinorojeni Božji sin je sprejel našo človeško naravo, ker je hotel, da bi
mi postali deležni njegove božje narave.
In še to, kar je sprejel našega, je obrnil nam v prid: svoje telo je na
oltarju križa daroval Bogu Očetu v spravo za nas: svojo kri je prelil za
odkupnino in očiščenje, da bi nas rešil suženjstva in očistil vseh grehov.
Da bi pa spomin na to daritev ostal vedno živ, nam je zapustil svoje telo
kot jed in svojo kri kot pijačo - pod podobama kruha in vina.
O dragoceni in čudoviti obed, odrešujoč in prepoln svetosti! Kaj more biti
dragocenejše od obeda, kjer niso pripravljeni junci in kozli kot v stari
zavezi, temveč Kristus sam, pravi Bog. Kaj je čudovitejše kot ta zakrament?
Noben zakrament ni bolj zdravilen kakor ta, ki izbrisuje grehe, pomnožuje
milosti in napolnjuje dušo z vsem bogastvom duhovnih darov.
Daruje se v Cerkvi za žive in mrtve: da bi vsem koristil, ker je postavljen
v zveličanje vseh.
Nihče ne more popisati bogastva tega zakramenta, kjer uživamo vir sleherne
duhovne dobrote in se spominjamo tiste nepopisne ljubezni, ki jo je Kristus
pokazal s svojim trpljenjem.
Da bi pa globlje vtisnil to neskončno ljubezen v srca vernikov, je pri
zadnji večerji, ko je jedel z apostoli velikonočno jagnje, preden je odšel s tega
sveta k Očetu, postavil ta zakrament v večen spomin svojega trpljenja, kot
spolnitev predpodob kot največji čudež, kar jih je storil, in zapustil
edinstveno tolažbo njim, ki so bili žalostni zaradi njegovega odhoda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar