Sveti Avguštin pričuje o Božjem usmiljenju, tistem Usmiljenju, ki ga je –
po mnogih molitvah njegove matere Monike – končno našlo. Potem ko je vernike
spodbudil k dejavni ljubezni, močno poudari, da je temelj odrešenja milost:
Blagor nam, če to, kar slišimo in pojemo, tudi izvršujemo. Naše poslušanje
je setev, delo pa pomeni sad iz semena. Po tem uvodu bi vas rad opomnil: Ne
prihajajte v cerkev, ne da bi obrodili sadove, to se pravi: ni dovolj, da
slišite veliko lepih resnic; treba je tudi po njih živeti. Vendar pa ne smemo
pozabiti, kar pravi apostol: z milostjo smo rešeni, ne iz del; da bi se kdo
ne hvalil. In še poudarja: Po milosti smo rešeni.
Resnično, v našem prejšnjem življenju ni bilo nič dobrega, kar bi bilo Boga
nagnilo, da bi nas bil cenil in ljubil ter bi sam pri sebi rekel: Hitimo,
pomagajmo tem ljudem, ker pošteno živijo. Ni mu moglo biti všeč naše življenje,
ni mu moglo biti všeč v nas, karkoli smo že delali, všeč pa mu je bilo vse, kar
je delal on sam v nas. Zato bo obsodil, kar smo mi storili, a to, kar je on
storil, bo rešil.
Nismo bili torej dobri, vendar se nas je usmilil. Poslal je svojega Sina,
da bi umrl, ne za dobre, ampak za hudobne, ne za pravične, ampak za brezbožne.
Tako je rečeno: Kristus je umrl za brezbožne: In kaj še pravi? Težko,
da bi kdo umiral za pravičnega; za dobrotnika bi si morda kdo še upal umreti.
Morebiti bi se še našel kdo, ki bi imel pogum umreti za dobrega človeka. Toda
kdo bo sprejel, da umrje za krivičnega, brezbožnega in hudobnega? Samo Kristus,
ki je tako pravičen, da tudi krivične opraviči.
Potemtakem nismo imeli, bratje, nobenih dobrih del, ampak samo zla dela. A
kljub temu Božje usmiljenje ni zapustilo ljudi. Bog je poslal svojega Sina, da
bi nas odkupil, ne z zlatom ali s srebrom, ampak s svojo srčno krvjo. Kristusa
so kot brezmadežno jagnje privedli h klavni daritvi namesto umazanih ovac, a ko
bi bile samo umazane in ne povsem okužene!
To je milost, ki smo jo prejeli. Živimo torej, kakor se spodobi za tako
milost, da ne bomo delali sramote tolikšnemu daru. K nam je prišel tako odličen
zdravnik, da nas je rešil vseh grehov. Če hočemo spet zboleti, ne bomo samo
sebi škodili, ampak bomo nehvaležni tudi zdravniku.
Hodimo torej po poti, ki nam jo je on pokazal, posebno po poti ponižnosti,
po kateri je sam hodil. S svojim naukom nam je namreč pokazal pot ponižnosti in
je tudi sam hodil po njej in trpel za nas.
Da bi torej on, ki je sam po sebi nesmrten, mogel umreti za nas, se je
Beseda učlovečila in se naselila med nami. Nesmrtni je vzel nase smrtnost,
da bi umrl za nas in bi tako s svojo smrtjo uničil našo smrt.
To je naredil Gospod, s tem se je pred nami izkazal. Najvišji se je
ponižal; ponižan, se je pustil umoriti; umorjen, je vstal od mrtvih in je bil
povišan, da bi nas ne pustil v peklu, temveč bi nas povišal k sebi v vstajenju
mrtvih, medtem ko nas je sedaj na zemlji povišal samo v veri in v izpovedovanju
pravičnih. Povabil nas je torej na pot ponižnosti. Če bomo po njej hodili, bomo
slavili Gospoda in bomo lahko po pravici prepevali: Slavimo te, Gospod,
častimo in hvalimo.
[1] Sv. Avguštin (354–430), spreobrnjenec, škof v Hiponu v
Severni Afriki, genij krščanske misli, eden od štirih velikih zahodnih
cerkvenih očetov – Iz govorov sv. Avguština, škofa (23 A, 1–4)
Ni komentarjev:
Objavite komentar