nedelja, 24. junij 2018

24/1. Verujte Kristusu in ga ljubite (sv. Ignacij Antiohijski)[1]



Sveti Ignacij Antiohijski, pričevalec iz kroga  »apostolskih očetov«, vržen pred zveri v rimskem amfiteatru leta 107, v svojem pismu kristjanom v Efezu vse spodbuja, naj živijo iz evharistije, ki je njihova moč. Njegove besede nas močno nagovarjajo tudi v današnji situaciji:
Prizadevajte si, da se boste čim večkrat sešli k evharistiji in češčenju Boga. Če se namreč pogosto zberete k skupni Božji službi, se uničujejo moči satanove in slabi njegov pogubni vpliv z vašo skupno vero. Nič ni boljšega kakor mir, v katerem se onemogoča vsak boj nebeških in zemeljskih sil.
Vse to vam bo jasno, če boste imeli v polni meri v Jezusa Kristusa vero in ljubezen. To sta začetek življenja in konec: začetek vera, konec pa ljubezen. Oboje v enoto združeno je Bog, vse drugo pa, kar spada h kreposti, sledi iz njiju.
Kdor javno priznava vero, ne greši, in kdor ima ljubezen, ne sovraži. Drevo se spozna po sadu; tako se bodo po delih pokazali tudi tisti, ki javno priznavajo, da so Kristusovi. Zdaj ne gre za to, da kdo z besedo prizna vero, ampak da vztraja v življenju po veri do konca.
Bolje je molčati in biti kristjan, kakor govoriti in ne biti. Lepo je učiti, če tisti, ki govori, to tudi dela. Le eden je učitelj, ki je rekel in se je zgodilo; in kar je molče storil, je vredno Očeta. Kdor ima res v sebi Jezusovo besedo, more slišati tudi njegov molk, da bo popoln, da s tem, kar govori, dela in se spozna po tem, o čemer molči.
Nič ni prikrito Gospodu, tudi naše skrivnosti so mu blizu. Delajmo torej vse v zavesti, da on prebiva v nas, da smo njegov tempelj in je on v nas naš Bog. To tudi je in se bo pokazalo pred našimi očmi s tem, da ga po pravici ljubimo.
Ne motite se, bratje moji! Tisti, ki kvarijo družine ne bodo posedli nebeškega kraljestva. Če so bili s smrtjo kaznovani tisti, ki so to delali telesno gledano, koliko bolj, če kdo s slabim naukom maliči vero v Boga, za katero je bil Jezus Kristus križan? Človek, ki se je s tem onečastil, pride  v neugasljivi ogenj; in tudi tisti, ki ga posluša.
Gospod je vzel na svojo glavo mazilo, da bi v vsej Cerkvi razširjal vonj neminljivosti. Ne dajajte se maziliti s smradom nauka kneza tega sveta, da vas ne bo zasužnjil in odvrnil od življenja, ki je pred vami. Zakaj ne postanemo vsi pametni, ko smo prejeli spoznanje božje, ki je Jezus Kristus? Kaj neumno poginjamo, ko ne priznavamo daru, ki nam ga je v svoji dobroti poslal Gospod?Moj duh ni nič, vendar je pridružen križu, ki je nevernikom pohujšanje, nam pa rešitev in večno življenje.



[1] Sv. Ignacij Antiohijski (+ 107), učenec sv. Janeza, drugi naslednik sv. Petra v Antiohiji v Siriji, prijatelj sv. Polikarpa, pisec sedmih pisem krščanskim občinam s poti v smrt, mučenec – Iz pisma Efežanom sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (14–18,1)

Ni komentarjev:

Objavite komentar