Sveti Ignacij Antiohijski, pričevalec iz kroga »apostolskih očetov«, vržen pred zveri v
rimskem amfiteatru leta 107, v svojem pismu kristjanom v Efezu vse spodbuja,
naj živijo iz evharistije, ki je njihova moč. Njegove besede nas močno
nagovarjajo tudi v današnji situaciji:
Prizadevajte si, da se boste čim večkrat sešli k evharistiji in češčenju
Boga. Če se namreč pogosto zberete k skupni Božji službi, se uničujejo moči
satanove in slabi njegov pogubni vpliv z vašo skupno vero. Nič ni boljšega
kakor mir, v katerem se onemogoča vsak boj nebeških in zemeljskih sil.
Vse to vam bo jasno, če boste imeli v polni meri v Jezusa Kristusa vero in
ljubezen. To sta začetek življenja in konec: začetek vera, konec pa ljubezen.
Oboje v enoto združeno je Bog, vse drugo pa, kar spada h kreposti, sledi iz
njiju.
Kdor javno priznava vero, ne greši, in kdor ima ljubezen, ne sovraži. Drevo
se spozna po sadu; tako se bodo po delih pokazali tudi tisti, ki javno
priznavajo, da so Kristusovi. Zdaj ne gre za to, da kdo z besedo prizna vero,
ampak da vztraja v življenju po veri do konca.
Bolje je molčati in biti kristjan, kakor govoriti in ne biti. Lepo je
učiti, če tisti, ki govori, to tudi dela. Le eden je učitelj, ki je rekel
in se je zgodilo; in kar je molče storil, je vredno Očeta. Kdor ima res v
sebi Jezusovo besedo, more slišati tudi njegov molk, da bo popoln, da s tem,
kar govori, dela in se spozna po tem, o čemer molči.
Nič ni prikrito Gospodu, tudi naše skrivnosti so mu blizu. Delajmo torej
vse v zavesti, da on prebiva v nas, da smo njegov tempelj in je on v nas naš
Bog. To tudi je in se bo pokazalo pred našimi očmi s tem, da ga po pravici
ljubimo.
Ne motite se, bratje
moji! Tisti, ki kvarijo družine ne bodo posedli nebeškega kraljestva. Če
so bili s smrtjo kaznovani tisti, ki so to delali telesno gledano, koliko bolj,
če kdo s slabim naukom maliči vero v Boga, za katero je bil Jezus Kristus
križan? Človek, ki se je s tem onečastil, pride
v neugasljivi ogenj; in tudi tisti, ki ga posluša.
Gospod je vzel na svojo glavo mazilo, da bi v vsej Cerkvi razširjal vonj
neminljivosti. Ne dajajte se maziliti s smradom nauka kneza tega sveta, da vas
ne bo zasužnjil in odvrnil od življenja, ki je pred vami. Zakaj ne postanemo
vsi pametni, ko smo prejeli spoznanje božje, ki je Jezus Kristus? Kaj neumno
poginjamo, ko ne priznavamo daru, ki nam ga je v svoji dobroti poslal
Gospod?Moj duh ni nič, vendar je pridružen križu, ki je nevernikom pohujšanje,
nam pa rešitev in večno življenje.
[1] Sv. Ignacij Antiohijski (+ 107), učenec sv. Janeza, drugi
naslednik sv. Petra v Antiohiji v Siriji, prijatelj sv. Polikarpa, pisec sedmih
pisem krščanskim občinam s poti v smrt, mučenec – Iz pisma Efežanom sv.
Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca (14–18,1)
Ni komentarjev:
Objavite komentar