Nagovor kristjanom iz 2. stoletja nas budi iz verske samovšečnosti, ko
pravimo: saj hodim v cerkev, hodim k maši in prejemam zakramente, molim, berem
versko časopisje, se udeležujem različnih verskih prireditev, hodim na romanja ...
Vendar pa: biti kristjan pomeni biti človek spremenjenega življenja – biti
človek dejanj. Tu se odloča vse. Pouk nagovora je zelo neposreden:
Gospod je bil do nas neskončno milostljiv predvsem v tem, da mi, ki sedaj
živimo, ne žrtvujemo mrtvim bogovom in jih ne častimo, ampak smo po Kristusu
spoznali Očeta resnice. Kakšna modrost nas vodi do Očeta? Samo to, da
priznavamo Kristusa, po katerem smo spoznali Očeta. Kristus sam pravi: Kdor
mene prizna pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred Očetom.
To je torej naše plačilo, če bomo priznali tistega, ki nas je odrešil. Kako
pa ga bomo priznali? S tem, da uresničujemo njegov nauk, da ne preziramo
njegovih naročil; pa ne da bi ga častili le v besedah, ampak z vsem srcem in
mišljenjem. Izaija namreč pravi: To ljudstvo me časti le s svojimi
ustnicami, svoje srce pa drži daleč od mene.
Ne smemo se torej zadovoljiti s tem, da Gospoda le kličemo; to nas ne bo
rešilo. Isti Gospod namreč pravi: Ne vsak, kdor mi pravi: Gospod,
Gospod, bo rešen, ampak kdor pravično ravna. Zato ga, bratje, priznavajmo
z dejanji, z medsebojno ljubeznijo: nikakor ne z nečistovanjem, z medsebojnim
nasprotovanjem in zavistjo, ampak z zdržnim življenjem, z usmiljenjem in
dobroto. S temi dejanji ga bomo res častili, sicer pa ne. Ni se nam treba bati
ljudi, ampak Boga. Drugače bo veljalo nam, kar Gospod govori: Če se boste
zbrali krog mene, pa ne boste izpolnjevali mojih zapovedi, vas bom
odklonil in rekel: proč od mene, ne vem, od kod ste, krivičniki!
Zato se potrudimo, bratje moji, ker že vemo, da nas čaka boj. Znano pa nam
je tudi, da se športnih tekmovanj udeležijo mnogi, vendar ne zmagajo vsi, ampak
le tisti, ki se dobro pripravijo in med tekmovanjem odlično izkažejo. Mi torej
tako tekmujmo, da bomo vsi zmagali. Tecimo po pravilih, tekmujmo za večne
dobrine, skupaj, ubrano veslajmo in tekmujmo, da dosežemo venec. Če ne moremo
vsi zasesti prvega mesta, se mu vsaj približajmo. Zavedajmo pa se tega: če na
športnih tekmah kdo vara, ga pretepejo in vržejo iz stadiona.
Kaj se vam zdi? Kaj bo doletelo šele tistega, ki na tekmovanju za večno
življenje krši pravila? Prav tistim, ki se pravil krščanske vere ne držijo,
veljajo besede: Njih črv ne umre in njih ogenj ne ugasne in
gnusoba bodo vsemu človeštvu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar