Kristus ni žrtev nas ljudi, ampak je on prostovoljna
Božja zveličavna žrtev, ki nam jo je sam Bog v svoji ljubezni pripravil – in ni
mu žal zanjo! Le tako moremo razumeti mistiko sv. Bonaventura, ko je zazrt v
odprtino Jezusove prebodene strani, v njegovo Srce!
Premišljuj, odrešeni človek, kdo, kako velik in kako svet
je ta, ki zate visi na križu, čigar smrt oživlja mrtve, obžalujeta nebo in
zemlja, in ob njej se odpirajo skalni grobovi.
Da bi iz strani na križu visečega Kristusa skrivnostno
prišla sveta Cerkev (kot je prišla prva žena iz strani spečega Adama), da bi se
dopolnila prerokba: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli, je
božja previdnost dopustila, da je eden vojakov s sulico prebodel njegovo Srce,
da bi iz njega privreli kri in voda; da bi se odprl ta vrelec odrešenja in
milosti in postal vsemu občestvu Cerkve živa voda, tekoča v večno
življenje.
Hiti torej, duša, prijateljica Kristusova, bodi kot
golobica, ki dela svoje gnezdo ob robu brez dna, in tam, kot lastovka,
ki najde gnezdo, ne izgubi svoje budnosti; kakor grlica pridi in skrij
otroke svoje čiste ljubezni in se približaj s svojimi ustnicami, da zajameš iz
studencev Odrešenikovih. Tam je vir vode, tekoče sredi raja,
ki se deli na štiri veletoke in nato razlita v ljubljena srca, namaka
in dela rodovitno vso zemljo.
K temu viru življenja in luči, prihiti torej, poln goreče
želje, kdorkoli si, ki si se posvetil Bogu in mu z vso močjo iz največje
globine svojega srca, kliči: »O neizrazna lepota najvišjega Boga, prečisti
blesk večne luči, življenje, ki daje življenje vsem živim, luč, ki daje
svetlobo vsem lučem, ti, ki ohranjaš v neminljivem siju in toliki
raznovrstnosti zvezde, ki se bleščijo na nebu od prve zore pred prestolom
tvojega božanstva!
O večni in nedostopni vir, poln sijaja in miline, vir
studenca, skritega slehernemu človeškemu pogledu! Globina brez dna, višina brez
meja, neizmerna veličina in neoskrunljiva čistost!
Iz tebe teče reka, ki osrečuje božje mesto, da
ti moremo med radostnim in hvalnim petjem v prazničnem zboru prepevati
hvalnico, kajti iz svoje izkušnje moremo pričevati, da je v tebi vir vsega
življenja in da nam v tvoji luči vse postaja svetlo.
[1] Sv. Bonaventura (1217/18–1274), frančiškanski pridigar in teolog, »serafski
učitelj« – Iz del sv. Bonaventura, škofa (3. zv., Les življenja, 29–30.47)
Ni komentarjev:
Objavite komentar