V svetu, ki si ga danes ustvarjamo sami, se vse bolj temni in v njegovem
ozračju nam zmanjkuje kisika. Mnogi iščejo rešitve v novih psiholoških
pristopih, v različnih tehnikah poglabljanja vase, v iskanju stika z vesoljno
energijo ... In mi, kristjani, ki živimo v tem istem svetu – ali poznamo dar
molitve, ki nam ga daje Jezus Kristus?– Sv. Janez Zlatousti, življenjsko
preizkušani pričevalec, se nas dotakne s svojo zlato praktično besedo:
Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas združuje in zedinja
z Bogom. Kakor se telesne oči z gledanjem svetlobe polnijo z lučjo, tako tudi
dušo, ki zre Boga, ožarja njegova neizrekljiva svetloba. Molitev pa ne sme biti
iz navade, temveč mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč
in dan.
Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi
ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo
bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in
mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro
začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim
vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.
Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med
Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v
neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti,
tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema
darove, ki presegajo vse vidne stvari.
Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in
teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Čisto hrepenenje
po Bogu je neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja božja
milost. O njej pravi apostol: Ne znamo prositi, kakor je treba, temveč
sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi.
Če komu Bog nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba
znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v
neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj.
Zato pa najprej okrasi svojo hišo s prijazno skromnostjo in prisrčno
ponižnostjo, ožarja naj jo luč pravičnosti. Z dobrimi deli olepšaj svoj dom kot
z zlatimi okraski in namesto s slikami in mozaiki jo opremi z vero in
velikodušnostjo. Nad vse to pa postavi kot krov svojega doma molitev. Tako boš
pripravil svoje domovanje za Gospoda in ga boš sprejel kakor v bleščečem
kraljevskem dvoru. S svojo milostjo je namreč že stopil v svetišče tvoje duše
in čaka, da ga boš molil in častil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar