nedelja, 24. junij 2018

24/2. Glas vpijočega v puščavi (sv. Avguštin)[1]



Sv. Janez Krstnik je bil prijatelj Jezusovega Srca vse od samega začetka. Ob obisku Device Marije pri njegovi materi Elizabeti je bil zaradi bližine Božjega Deteta v Marijinem telesu, še pred svojim rojstvom, napolnjen s Svetim Duhom, očiščen in posvečen. Duhovni utrip Janezovega srca je bil od tistega trenutka usklajen z utripom  Jezusovega Srca.– Kdo je torej Janez Krstnik – razmišlja sv. Avguštin:
Cerkev obhaja Janezovo rojstvo kot posebno posvečeno. Rojstva nobenega svetnika namreč ne proslavljamo, slavimo pa Janezovo in Kristusovo. To ne more biti kar brez vzroka, čeprav nam je dogodek manj jasen, zato pa se duh bogati ob tem razmišljanju. Janeza je povila nerodovitna starka, Jezusa pa mlada devica.
Zaharija je postal nem, ker ni verjel, da se mu bo rodil sin Janez. Devica pa je verovala v Kristusa, zato ga je v veri spočela. Tako sem nakazal, o čem bomo razmišljali; napovedal sem, o čem bom razpravljal. To sem povedal, čeprav skrivnosti ne bomo prišli do dna, ker za to nimamo ne moči ne časa. Bolje vas bo poučil brez mene tisti, ki govori v vas, ki nanj pobožno mislite, ki ste ga sprejeli v svoje srce in katerega svetišče ste postali.
Zdi se, da je Janez postavljen kot meja med obe zavezi, staro in novo. Gospod sam priča, da je on mejnik, ko pravi: Postava in preroki so do Janeza Krstnika. Postal je simbol stare zaveze in napovedovalec nove. Kot predstavnik stare zaveze je bil rojen od dveh priletnih, kot prerok nove zaveze pa je bil izpričan že v materinem telesu. Še pred rojstvom se je razveselil obiska Device Marije. Že tedaj je bil določen, poklican je bil, še preden se je rodil. Še preden je videl Kristusa, se je pokazalo, čigav predhodnik bo. To je bil Božji poseg, ki presega meje človeške slabosti. Ko se je pa rodil, je prejel ime in očetu se je razvezal jezik. Povežimo to dejstvo s pomenom in smislom dogodka.
Zaharija molči, ker nima glasu, dokler se ne rodi Gospodov predhodnik, potem pa spet lahko spregovori. Kaj je Zaharijev molk drugega kot nejasna prerokba, na neki način skrita, dokler ne spregovori Kristus? Ob njegovem prihodu se napoved pojavi, jasna pa postane, ko napovedani pride. Z razvezanim Zaharijevim jezikom je tako kot z zagrinjalom, ki se je pretrgalo ob Kristusovi smrti na križu. Če bi Janez oznanjal sebe, bi Zaharija ne mogel spregovoriti. Spregovoril pa je, ko se je rodil glasnik. Ko je Janez napovedal Gospoda, so mu rekli: Kdo si ti? On je pa odgovoril: Jaz sem glas vpijočega v puščavi.
Janez je bil glas, o Gospodu pa velja: V začetku je bila Beseda. Janezovo besedo smo slišali malo časa, Kristus pa je večna Beseda že od začetka.


[1] Iz govorov sv. Avguština, škofa (293. govor, 1–3)

Ni komentarjev:

Objavite komentar