Če kdaj, potem danes v svetu ljudi – v javnosti in v medosebnih odnosih –
velikokrat vlada prava zmešnjava: mnogo križišč je tako rekoč na vsakem koraku
- katera pot je prava? Nekaj podobnega je tudi v naših srcih: kaj prav pred
Bogom in hkrati dobro zame in za druge? Kako duhovno rasti in hoditi? Potrebno
je razločevati misli, vzgibe srca in njegove namene. O tem Balduin Canterburyjski:
Gospod pozna misli in namene naših src. Njemu je brez dvoma znano vse, nam
pa le tisto, kar nam da spoznati po daru razločevanja. Duh namreč, ki je v
človeku, ne dojame vsega, kar je v nas. Misli, ki se hote ali nehote porajajo v
nas, ne doumemo vedno takšne, kakršne so v resnici, Tudi ko jih tako rekoč
zremo pred seboj, jih zaradi zamegljenosti svojih duhovnih oči ne razločujemo
natančno.
Mnogokrat nam namreč naše lastno razmišljanje ali kakšen človek ali
skušnjavec pod videzom pobožnosti natvezi kaj takega, kar v božjih rečeh ne
zasluži nagrade kreposti. So namreč neke podobnosti pravih kreposti, kakor tudi
napak, ki preslepijo oči srca, in pravilno mišljenje tako zasenčijo, da se
mnogokrat zvrst dobrega pokaže v slabi luči in zvrst slabega v dobri. To je
dedni delež naše človeške bede in omejenosti, delež, ki ga moramo zelo
obžalovati in se ga bati.
Beremo namreč: Marsikatera pot se zdi človeku prava, a njen konec so
steze smrti. Da se tej nevarnosti izognemo, nas sveti Janez opominja
takole: Preskušajte duhove, ali so od Boga. Kdo pa more preskušati,
ali so duhovi res od Boga, če mu Bog ni dal daru razločevanja duhov, da lahko
natančno in pravilno presoja in preiskuje misli, čustva in namene? Razločevanje
duhov je mati vseh kreposti in je potrebno vsem, bodisi da vodijo duhovno
življenje drugih ali uravnavajo in popravljajo svoje lastno.
Pravilna so tista dela, ki jih opravljamo po božji volji, in namen je
pravi, če je usmerjen v božjo čast. Če bo torej naše duhovno oko zdravo, bo
svetlo vse naše življenje in sleherno naše dejanje. Zdravo oko s pravilnim
mišljenjem razsodi, kaj moramo storiti, in s pravim namenom usmerja dejanje
naravnost v božjo čast, brez kakršnih koli postranskih namenov. Pravilno
mišljenje ne dopušča zmote, pravi namen izključuje hlinjenje. Pravo
razločevanje duhov je potemtakem združitev pravilnega mišljenja in čistega
namena.
Vse moramo torej delati v luči razločevanja duhov, to se pravi v Bogu in
pred Bogom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar