Življenje iz milosti svetega krsta predpostavlja dejanje
iskrenega spreobrnjenja in njegovo nadaljevanje v vsakdanjem življenju. Da je
tega premalo, se vidi v površnem prejemanju zakramenta sprave – spovedi – in v
strmem upadanju števila spovedancev. In vendar prav ta zakrament Božjega
usmiljenja pomeni nenehno vstopanje v krstno milost! Nepristopanje k zakramentu
spovedi je ena največjih ran v življenju sodobnega kristjana, povezano pa je z
upadom občutka za greh in nepoznavanja Božjega usmiljenja. Torej pogumno
stopimo na pot spreobrnjenja! O tem govori sv. Janez Zlatousti:
Hočete, da pokažem poti spreobrnjenja? Mnogo jih je, raznovrstnih in
različnih, vse pa vodijo v nebo. Prva pot spreobrnjenja je: obsodba svojih
grehov: Pripoveduj, da izkažeš svoje pravo. (Povej najprej svoje
grehe, da dosežeš opravičenje.) Zato je govoril prerok: Rekel sem: »Priznam
svojo krivico Gospodu« in ti si odpustil krivdo mojega srca. Obsodi torej
sam, kar si zagrešil, in to bo Gospodu dovolj, da te opraviči. Kdor namreč
obsodi svoje grehe, se bo upiral, da bi spet zašel vanje. Vzbudi svojo vest za
tožnika v sebi, pa ne boš imel tožnika pred Gospodovim sodnim stolom.
To je torej najodličnejša pot spreobrnjenja, druga pa za njo nič ne
zaostaja. To je tista, da se ne maščujemo sovražnikom za krivice, da
obvladujemo jezo, da odpuščamo grehe svojim soslužabnikom. Tako bo tudi nam
odpuščeno, kar smo zagrešili proti Gospodu. Glej, to je drugi način, da
dosežemo spravo. Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, pravi
Gospod, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil.
Hočeš spoznati tudi tretjo pot spreobrnjenja? To je goreča in zbrana
molitev, ki izvira iz globine srca. Če hočeš vedeti za četrto pot, bom imenoval
miloščino: veliko in neizrekljivo moč ima.
Tudi skromnost in ponižnost nista nič slabši sredstvi za izkoreninjenje
grehov, kot tisto, kar smo omenili zgoraj. Za to nam je priča cestninar, ki ni
mogel naštevati svojih dobrih del, pa je namesto vsega ponudil ponižnost in je
odložil veliko breme grehov.
No, pa smo našteli pet poti spreobrnjenja: prva je obsodba lastnih grehov,
druga, da odpuščamo krivdo svojemu bližnjemu, tretja obstoji v molitvi, četrta
v miloščini in peta v ponižnosti.
Nikar torej ne postopaj v brezdelju, ampak vsak dan stopaj po vseh teh
poteh; saj niso težavne in se ne moreš izgovarjati na svojo revščino. Kajti
celo če živiš v skrajnem pomanjkanju, se lahko izogibaš jeze, lahko uresničuješ
ponižnost, moliš brez prestanka in obsojaš svoje grehe. Revščina ti ne bo
nikjer postavljala ovir. Kaj pravim, celo na tisti poti spreobrnjenja, kjer je
treba razdati premoženje (na miloščino mislim), nam revščina ne brani, da ne bi
mogli izpolniti ukazanega.
Spoznali smo torej, kako naj si zdravimo rane. Uporabljajmo ta zdravila! Ko
si pridobimo resnično zdravje, se bomo z zaupanjem hranili pri sveti mizi in
bomo z veliko slavo hiteli naproti kralju slave, Kristusu. Vztrajno hrepenimo
za večnimi dobrinami po milosti, usmiljenosti in dobrotljivosti našega Gospoda
Jezusa Kristusa.
[1] Sv. Janez Zlatousti (ok. 350–407) iz Antiohije, škof v
Carigradu, neustrašen branitelj vere in nravnosti – Iz govorov sv. Janeza
Zlatoustega, škofa (hom. o hudem duhu skušnjavcu 2, 6)
Ni komentarjev:
Objavite komentar