Če smo resnično globoko povezani z Jezusom, ki je naša Pot, potem bo on, ki
je Modrost, urejal naše življenje in naše medsebojne odnose, jih navdihoval v
Svetem Duhu, ki je Ljubezen sama. Kdor čuti z Bogom, kdor ima Božje čutenje,
ima do sebe pravi odnos, čuti tudi z bližnjim in mu pomaga, dela za edinost. O
tem razmišlja sv. Pavlin Oglejski:
Držimo se prave vere, trdnega upanja in popolne ljubezni, ker je vera kakor
naš čut, ljubezen pa kakor naše zdravje. Vera veruje, ljubezen deluje, upanje
utrjuje: različni udje imajo namreč različna opravila, vendar bodo mogli hoditi
za glavo, če jih ljubezen združuje v enoto. Naša glava je v nebesih, saj
resnica sama, naš Gospod Jezus Kristus, tako govori o svojih vernih: Če kdo
služi meni, hodi za menoj in, kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.
Nad vse skrbimo, da nas zavist, sovraštvo, obrekovanje, jeza in prepir ne bodo
ločile od naše glave, Jezusa Kristusa.
Ljubezen sicer povezuje in oživlja vse ude Cerkve, nas pa odreže od telesa
takoj, če vidi, da se veselimo nesreče drugih. Morda nas zato ne boli propad
našega bližnjega, ker smo odrezani od telesa, saj bi nas vendar bolelo, če bi
bili z njim združeni. Dobro premislimo, ljubi brat, in skrbno upoštevajmo, da
ud toliko časa trpi, dokler je na telesu, če pa je odrezan, ne more ne trpeti
ne čustvovati. Če je roka ali drug del telesa odrezan od njega, roka nič več ne
čuti, tudi če bi vse ostalo telo razsekali na koščke, ker je že ločena od
družbe z drugimi udi. Tak je vsak kristjan, ki zaradi nesreče, stiske ali celo
smrti drugega ne samo, da ne trpi, ampak, kar je še slabše, se tega celo
veseli. Ker je že odrezan od telesa, nima več v srcu čustva ljubezni, ki ga
zapoveduje apostol: Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi, bodite
med seboj ene misli.
Mi pa si, o brat, prizadevajmo ljubiti vse ljudi prav kakor sebe, če hočemo
ohraniti pravo in popolno ljubezen, da bomo vredni biti Kristusovi udje, ker je
Kristus naša glava; da bomo takrat, ko se prikaže Kristus, naša slava, tudi mi
vredni z njim prikazati se v slavi kot prvi in popolni njegovi udje, z njim
zvezani po ljubezni do Boga in do bližnjega, brez zvijače, brez zlobe in
nevoščljivosti, ljubeč vse ljudi kakor sebe. Saj je on rekel v evangeliju: Po
tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,če boste imeli ljubezen med
seboj.
Ljubezen bližnjemu ne dela
hudega. Preljubi moj brat, če je naš Gospod in Odrešenik, ki ni
imel greha, hotel nas grešnike ljubiti s tako ljubeznijo, ko je rekel, da on
trpi, kar mi trpimo, zakaj ga vendar mi, ki nismo brez greha in ki lahko svoje
grehe odkupujemo z ljubeznijo, ne ljubimo s tako popolno ljubeznijo? Saj nas je
Bog ljubil tako, da je celo svojega Sina izročil v smrt za nas grešnike. Ker je
on do nas izpričal tolikšno dobroto in usmiljenje, pazimo, da ne bomo izgubili
dobrine, ki nam jo je dal, in zakramenta našega krsta, pri katerem smo
obljubili, da se odpovemo hudemu duhu in njegovim delom in vsem grehom.
Če pa po krstu pademo v kak greh, nam je dobri Bog dal drugi krst, kopel
solza, in nam določil pokoro zaradi naše slabosti. Zato moramo svoje grehe
priznati z vso odkritosrčnostjo in obroditi vreden sad pokore.
[1] Sv. Pavlin Oglejski (okr. 725–804), patriarh v Ogleju, od
koder se je širila krščanska vera med naše prednike. – Iz spisa sv. Pavlina
furlanskemu vojvodu Henriku (52)
Ni komentarjev:
Objavite komentar