30. Ohranjajmo v duhovnem spominu poglede iz Jezusovega Srca

Sklep Vrtnic vabi k razmisleku o ohranjanju uvidov, ki so se prebujali ob vživljanju v Jezusove poglede na nekaj sodobnih dogajanj, predvsem pa na zakonsko in družinsko ter posvečeno življenje. Jezus je moral večkrat poseči v svet razmišljanja in doživljanja svojih prvih učencev, da jim je pomagal ohranjati pravo smer. Njegova veseda nam to pomaga še danes. Za sklep Vrtnic smo zato izbrali dve svetopisemski besedili, ki poudarjata Jezusov pogled na življenje in nudita primerno »optiko« za ohranjanje njegovega pogleda tudi danes.

Prvega smo že srečali na začetku meseca vrtnic. Janez je zapisal, da je Jezus uporabil primero o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da obrodi obilo sadu (Jn 12,20-33), da je prav usmeril duhovni pogled učencev. Jezus je mislil najprej nase. On je kot »seme« po »nujnosti« Božje ljubezni umrl na križu, da bi vsi imeli možnost večnega življenja. A sporoča tudi nam: sredi zgodovinske izkušnje smrti, ki človeku na koncu vzame vse, se pri Njem pojavi smrt, ki daje življenje! Sledi vabilo: »Če hoče kdo meni služiti, naj hodi za menoj« (12,26). Jezus si želi, da bi mu sledili. Kar pomeni umirati sebi, da bi ostali živi; umreti sebi, da ne bi ostali sami. Življenje, ki se ne daruje, je mrtvo. Za sklep Vrtnic bi si pravzaprav morali odgovoriti na vprašanje: ali po tem mesecu razmišljanja in molitve ob Jezusovem Srcu bolj živimo ali smo še bolj »mrtvi«. Jezusova primera o semenu je zelo praktična, saj na razumljiv način daje »orodje« za prepoznavanje pravega, Jezusovega načina ravnanja.

Drugi odlomek, ki naj nam pomaga ohranjati Jezusov pogled na odnose z ljudmi, pa najdemo pri evangelistu Luku, ki je zapisal: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje« (Lk 6,36-38). Če nam je prejšnji odlomek pokazal, kako gledati nase in na svoje življenje, je v ta odlomek ujet pogled Jezusovega Srca na življenje v skupnosti. Usmiljenje je Božja resničnost, po kateri se popolnoma loči od človeka. V pravem pomenu besede je lahko usmiljen le On; človek, grešnik, pa deležen njegovega usmiljenja. Kajti usmiljenje ne pomeni »pomesti pod preprogo« krivde in posledic greha, ampak jih vzeti nase in jih izničiti. Dobesedno lahko to stori le Bog. In v Jezusu Kristusu je tudi storil. Ker smo kot grešniki najprej deležni Božjega usmiljenja, smo dolžni podobno ravnati tudi v naših medsebojnih odnosih. In sedaj pomislimo, kakšno bi bilo življenje v zakonih, družinah, različnih skupnostih, družbi, če bi se ravnali po tem Jezusovem pravilu. »Soditi« pomeni dogajanje v srcu človeka, ki drugega sam pri sebi pre-soja; kot sodnik na sodišču. Napačno si predstavljamo Boga »sodnika«, če ga primerjamo sodniku na sodišču. Ko si ga tako predstavljamo, si že slikamo malika. Bog sodi tako, do jasno loči dobro od zla in zlo s svojo »sodbo« uniči. Ni pa »sodnik«, ki bi obsojenega spoznal za krivega in ga kaznoval. Prav nasprotno, Bog želi človeka, tudi grešnika, osvoboditi. Človek pa po navadi »sodi« tako, da drugega obsoja. Če bi pa v kaki skupnosti, na primer družini, nihče v srcu ne sodil drugega, tudi nihče ne bi bil sojen. »Obsoditi« pomeni svojo sodbo tudi javno izraziti pred drugimi. Če v družini nihče ne bi drugih obsojal, tudi sam ne bi bil obsojen. Če bi vsak takoj odpustil, ne bi mogle nastati zamere, napetosti, očitki, spori, razdori, ločitve in … Notranje odpuščanje se nato utelesi v daru, v dajanju z dobro, potlačeno, zvrhano in potreseno mero. Ker Jezus ni določil, kaj naj damo, pomeni, da je treba dati vse, kar smo in kar imamo. Kar zadržimo zase, pravzaprav ukrademo drugim, sebi pa spremenimo v breme, težo, oviro.

Če nam to svetuje Jezus, ne more biti le neka utopija, ampak realno mogoče. Seveda ne zgolj s človeškimi močmi, ampak v moči Božjega usmiljenja in odpuščanja, ki vsakega izmed nas prehiteva in zato pripravlja, da bi mogli slediti njegovemu zgledu. Kot se ljubezen uresničuje v podarjanju, tako se usmiljenje v odpuščanju, ki spada med najvrednejše darove. Odpuščanja si nihče ne more dati sam, zato je tako osvobajajoče, ko ga prejmemo.

Torej: Srce Jezusovo, upodobi naše poglede po svojih pogledih!

29. Pogled iz Jezusovega Srca na duhovnike

Danes, ko bodo posvečeni novi duhovniki, je primerno, da poskušamo ujeti vsaj kakšen »utrinek« Jezusovega pogleda nanje. Premišljevanje Jezusovega načina življenja nas ohranja v resničnosti Božje izbire: izbral je majhno, ubogo, nemočno … da bi odrešil veliko, ošabno, revno, bogato, močno … Tej izbiri lahko sledimo od njegovega spočetja in rojstva naprej. Vsaka molitev ob zrenju Jezusovega življenja naj bi bila za duhovnika vedno nova priložnost za obnovitev lastne vizije služenja Gospodu in Cerkvi v duhu Jezusovega življenjskega služenja. Duhovnikova vizija življenja naj stoji na temelju, ki ga je postavil Gospod sam. Duhovniki so Jezusovi najbližji učenci, so njegov prvi »pastoralni projekt«. Ko so Jezusa vprašali, kdo je njegov učenec, je odgovoril, da tisti, ki vsak dan vzame svoj križ in hodi za njim (Lk 14,27). Ni rekel, da tisti, ki vsak dan mašuje, ali ki sezida novo cerkev … ampak … Še pred vsakdanjim križem pa naj se odpove vsemu, saj drugače ne more biti njegov učenec. To pa je kriterij uboštva, ki je izbrano iz ljubezni do Njega, kajti na gostijo Božjega kraljestva lahko pridejo le ubogi, izobčeni, pohabljeni, slepi, kruljavi … Takšno uboštvo vodi v krepost ponižnosti po Njegovem zgledu. Srce Jezusove kateheze je prav v uvajanju učencev v življenjsko držo ponižnosti.

Jezusov duhovnik je moder v »norosti«, ki odkrije svojo moč v izgubi vsega! Razkrinkujmo pri sebi skušnjave bogastva, moči, časti, nečistosti … ker vse to upočasnjuje rast Božjega kraljestva v naših župnijskih skupnostih. Uboštvo je obrambni zid duhovnega življenja. Če je cilj sveta postati bogat, močan, je cilj duhovnika, Jezusovega najbližjega učenca, postati ubog, nemočen, včasih tudi brez časti v očeh sveta ... V tem duhu bolje razumem edino Jezusovo spodbudo k »sovraštvu« do vsega drugega v primerjavi z Bogom in ljubeznijo do njega. Z Bogom ne more in ne sme nič tekmovati! Šele v takšni ljubezni do Gospoda z nedeljenim srcem dobijo vsi drugi ljudje in stvari primerno in pravo mesto na vrednostni lestvici. Jezus nas od svojega rojstva naprej uči, da je On prvi, ki je vse izpustil iz rok, in kdor želi hoditi za njim, naj stori isto.

Duhovnikova moč ni v oblasti, niti v pastoralni uspešnosti, takšni ali drugačni moči ali slavi, pa četudi bi izhajala iz daru ozdravljanja ali celo obujanja mrtvih, ampak v poistenju s Kristusom, in to z majhnim, ubogim, križanim ter njegovo Cerkvijo, ki zaradi verodostojnosti tudi izbira njegov stil življenja.

Tega življenjskega sloga se lahko učimo samo pri Njem, edinem Velikem duhovniku. Zato duhovnika še posebno spodbuja pogosto izrečena prošnja »upodobi moje srce po svojem svetem Srcu«, da kar dnevno, poleg svete maše, še vsaj pol ure preživi v njegovi telesni bližini pred morda odprtim tabernakljem. Ta vsakodnevni pogovor z Njim naj bi bil duhovniku vsaj tako nekaj svetega, kot je sveto vsakodnevno res osebno srečanje med možem in ženo. To so trenutki, v katerih duhovnik lahko vsak dan ponavlja prošnjo, podobno kot so to storili prvi učenci, da naj ga Jezus sam uči moliti. Ko so apostoli videli moliti njega, so si zaželeli takšne molitve. Ko smo zazrti v Jezusovo Srce, se nam skoraj samodejno porodi prav takšna želja.

Morda se po takšni »šoli molitve« lahko samodejno zgodi, da se bo komu, ki bo doživel duhovnika pri molitvi, vzbudila podobna želja in ga bo prosil, da naj ga nauči moliti tako, kot ga je videl moliti. In nikakršnega dvoma ni, da si verniki takšnega duhovnika, ki tako moli, želijo; neverni ali oddaljeni pa morda nevede iščejo. Izprosimo si pri Srcu Jezusovem takšnih duhovnikov.

Seveda pa takšna drža ni rezervirana za Jezusove učence v ožjem pomenu besede, duhovnike in škofe, ampak velja za vsakega kristjana. Vsak jo lahko udejanji na sebi lasten način. Prav zato smo kot Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo, postavljeni v svet, ki kljub drugačnemu videzu na dnu vsega prizadevanja za srečo nosi hrepenenje po Bogu.

25. Uboštvo - pogled iz Jezusovega Srca na gmotne dobrine

Kadar Jezus kliče koga k posvečenemu življenju, čuti ta zelo močno potrebo, da bi živel eno od značilnih zahtev ljubezni: da bi bil kakor ljubljena oseba. Po meri svojega resničnega srečanja s Kristusom se čuti spodbujenega, da si pridobi v življenju drže, ki jih je doživel pri Kristusu. Kdor je srečal ubogega, čistega in pokornega Kristusa in doumel, da je njegovo življenje s temi vrednotami popolnoma prepojeno, čuti željo, da si jih tudi sam prisvoji. To prizadevanje izhaja iz doživetega srečanja in je hkrati tudi sredstvo, ki lahko srečanje razvije do še večje polnosti. Zato je tudi zaobljuba evangeljskega sveta uboštva razpoznaven znak posvečenega življenja.

Čeprav so gmotne dobrine Božji dar in imajo zato svojo vrednost, je vendar prostovoljna odpoved tem dobrinam po Jezusovem zgledu izraz ljubezni do njega.

Izvorno uboštvo lahko zasledimo že v raju. Za Adama in Evo lahko rečemo, da sta v Edenu živela v stanju popolnega bogastva, ker sta imela v preobilju vse, kar sta potrebovala. A sta pravzaprav živela v stanju popolnega uboštva, kajti vse sta prejemala v dar, ne da bi si karkoli prilaščala in sta uporabljala v popolni hvaležnosti Bogu. Šele z grehom se stanje spremeni in sta obsojena na zasebno lastnino, začenši z obleko, s katero se pokrijeta. Zaobljuba uboštva, ki vključuje odpoved osebni lastnini in vzpostavlja popolno delitev dobrin v redovni skupnosti, lahko pomeni posebno učinkovito pot vrnitve k omenjenemu začetnemu redu.

Z uboštvom oseba posvečenega življenja posveti Bogu svojo naravno »ljubezen« do stvari. S tem se zaveže, da jih bo skupaj z drugimi iskala in uporabljala toliko, kolikor bodo služile gradnji Božjega kraljestva, in nikoli zato, da bi si npr. zgradili hišo ali pridobili lastno posest.

Uboštvo je torej ljubezen, ki noče kopičiti zase, ampak se odpre drugim in jim daruje lastno posest; ne pozna druge norme kot potrebo drugih in ne drugih mej kot lastno zmogljivost v razdajanju. V luči takega gledanja in delovanja je vrnjeno delu njegovo prvotno dostojanstvo, saj postane, ko je rešeno posestniškega nagiba, sredstvo služenja in darovanja.

Uresničevanje evangeljskega svéta uboštva »glasno« pričuje, da »svet ni moj«; da vse dobrine tega sveta pripadajo najprej Bogu in jih mi dobimo le v upravljanje. To velja seveda tudi za tiste, ki si jih pridobijo s poštenim lastnim delom. So dar, ki ga lahko uživamo, dobrina, ki jo smemo uporabljati; nimamo pa pravice, da se ga polastimo in naredimo za orodje svojih samoljubnih želj. Tudi te dobrine uporabljamo s spoštovanjem in to ponovno vzpostavi harmonijo med nami in svetom. Gre za preseganje samoljubne ljubezni do stvari.

Z uboštvom se ne odpovemo le temu, da bi si pridržali stvari zase; ampak se pozitivno zavežemo, da jih bomo rabili le v perspektivi Božjega kraljestva. To pomeni, da naše temeljno teženje po posedovanju prepojimo z milostjo, ga potopimo v vrednote Božjega kraljestva in ga s tem najbolj polno uresničimo. Živeti v uboštvu ne pomeni samo to, da nočem imeti ničesar zase, ampak pomeni predvsem nekaj pozitivnega: čutiti se, da me je Bog vzel in sem njegova »lastnina«; zato se hočem popolnoma razdati, da bi se po njegovi »lastnini« udejanjalo njegovo kraljestvo.

Osebam posvečenega življenja ta evangeljski svèt pomaga, da skupne dobrine uporabljajo po Jezusovem vzoru in mu postajajo tudi v tem pogledu podobne. Ker živimo v dobi močno razširjenega potrošnega načina gledanja in uporabljanja gmotnih dobrin, ki vodi v navezanost nanje, v hlastanje po vedno novih in po vedno več in s tem ljudi-potrošnike zasužnjuje, je pravilno živet evangeljski svet uboštva izredno močno pričevanje. Postane pa lahko tudi prava »terapija« za sodobne gospodarske težave, tako na osebni kot tudi družbeni ravni. Z gotovostjo lahko sklepamo, da če bi sodobni gospodarski sistemi bili zgrajeni na predpostavki evangeljskega svéta uboštva, ne bi od časa do časa doživljali gospodarskih kriz in pretresov, ki vedno najbolj prizadenejo že tako uboge.