Danes,
ko bodo posvečeni novi duhovniki, je primerno, da poskušamo ujeti vsaj kakšen
»utrinek« Jezusovega pogleda nanje. Premišljevanje Jezusovega načina življenja
nas ohranja v resničnosti Božje izbire: izbral je majhno, ubogo, nemočno … da
bi odrešil veliko, ošabno, revno, bogato, močno … Tej izbiri lahko sledimo od
njegovega spočetja in rojstva naprej. Vsaka molitev ob zrenju Jezusovega
življenja naj bi bila za duhovnika vedno nova priložnost za obnovitev lastne
vizije služenja Gospodu in Cerkvi v duhu Jezusovega življenjskega služenja.
Duhovnikova vizija življenja naj stoji na temelju, ki ga je postavil Gospod
sam. Duhovniki so Jezusovi najbližji učenci, so njegov prvi »pastoralni
projekt«. Ko so Jezusa vprašali, kdo je njegov učenec, je odgovoril, da tisti,
ki vsak dan vzame svoj križ in hodi za njim (Lk 14,27). Ni rekel, da tisti, ki
vsak dan mašuje, ali ki sezida novo cerkev … ampak … Še pred vsakdanjim križem
pa naj se odpove vsemu, saj drugače ne more biti njegov učenec. To pa je
kriterij uboštva, ki je izbrano iz ljubezni do Njega, kajti na gostijo Božjega
kraljestva lahko pridejo le ubogi, izobčeni, pohabljeni, slepi, kruljavi …
Takšno uboštvo vodi v krepost ponižnosti po Njegovem zgledu. Srce Jezusove
kateheze je prav v uvajanju učencev v življenjsko držo ponižnosti.
Jezusov
duhovnik je moder v »norosti«, ki odkrije svojo moč v izgubi vsega!
Razkrinkujmo pri sebi skušnjave bogastva, moči, časti, nečistosti … ker vse to
upočasnjuje rast Božjega kraljestva v naših župnijskih skupnostih. Uboštvo je
obrambni zid duhovnega življenja. Če je cilj sveta postati bogat, močan, je
cilj duhovnika, Jezusovega najbližjega učenca, postati ubog, nemočen, včasih
tudi brez časti v očeh sveta ... V tem duhu bolje razumem edino Jezusovo
spodbudo k »sovraštvu« do vsega drugega v primerjavi z Bogom in ljubeznijo do
njega. Z Bogom ne more in ne sme nič tekmovati! Šele v takšni ljubezni do
Gospoda z nedeljenim srcem dobijo vsi drugi ljudje in stvari primerno in pravo
mesto na vrednostni lestvici. Jezus nas od svojega rojstva naprej uči, da je On
prvi, ki je vse izpustil iz rok, in kdor želi hoditi za njim, naj stori isto.
Duhovnikova
moč ni v oblasti, niti v pastoralni uspešnosti, takšni ali drugačni moči ali
slavi, pa četudi bi izhajala iz daru ozdravljanja ali celo obujanja mrtvih,
ampak v poistenju s Kristusom, in to z majhnim, ubogim, križanim ter njegovo
Cerkvijo, ki zaradi verodostojnosti tudi izbira njegov stil življenja.
Tega
življenjskega sloga se lahko učimo samo pri Njem, edinem Velikem duhovniku. Zato
duhovnika še posebno spodbuja pogosto izrečena prošnja »upodobi moje srce po
svojem svetem Srcu«, da kar dnevno, poleg svete maše, še vsaj pol ure preživi v
njegovi telesni bližini pred morda odprtim tabernakljem. Ta vsakodnevni pogovor
z Njim naj bi bil duhovniku vsaj tako nekaj svetega, kot je sveto vsakodnevno
res osebno srečanje med možem in ženo. To so trenutki, v katerih duhovnik lahko
vsak dan ponavlja prošnjo, podobno kot so to storili prvi učenci, da naj ga
Jezus sam uči moliti. Ko so apostoli videli moliti njega, so si zaželeli takšne
molitve. Ko smo zazrti v Jezusovo Srce, se nam skoraj samodejno porodi prav
takšna želja.
Morda
se po takšni »šoli molitve« lahko samodejno zgodi, da se bo komu, ki bo doživel
duhovnika pri molitvi, vzbudila podobna želja in ga bo prosil, da naj ga nauči
moliti tako, kot ga je videl moliti. In nikakršnega dvoma ni, da si verniki
takšnega duhovnika, ki tako moli, želijo; neverni ali oddaljeni pa morda nevede
iščejo. Izprosimo si pri Srcu Jezusovem takšnih duhovnikov.
Seveda
pa takšna drža ni rezervirana za Jezusove učence v ožjem pomenu besede,
duhovnike in škofe, ampak velja za vsakega kristjana. Vsak jo lahko udejanji na
sebi lasten način. Prav zato smo kot Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo,
postavljeni v svet, ki kljub drugačnemu videzu na dnu vsega prizadevanja za
srečo nosi hrepenenje po Bogu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar