25. Uboštvo - pogled iz Jezusovega Srca na gmotne dobrine

Kadar Jezus kliče koga k posvečenemu življenju, čuti ta zelo močno potrebo, da bi živel eno od značilnih zahtev ljubezni: da bi bil kakor ljubljena oseba. Po meri svojega resničnega srečanja s Kristusom se čuti spodbujenega, da si pridobi v življenju drže, ki jih je doživel pri Kristusu. Kdor je srečal ubogega, čistega in pokornega Kristusa in doumel, da je njegovo življenje s temi vrednotami popolnoma prepojeno, čuti željo, da si jih tudi sam prisvoji. To prizadevanje izhaja iz doživetega srečanja in je hkrati tudi sredstvo, ki lahko srečanje razvije do še večje polnosti. Zato je tudi zaobljuba evangeljskega sveta uboštva razpoznaven znak posvečenega življenja.

Čeprav so gmotne dobrine Božji dar in imajo zato svojo vrednost, je vendar prostovoljna odpoved tem dobrinam po Jezusovem zgledu izraz ljubezni do njega.

Izvorno uboštvo lahko zasledimo že v raju. Za Adama in Evo lahko rečemo, da sta v Edenu živela v stanju popolnega bogastva, ker sta imela v preobilju vse, kar sta potrebovala. A sta pravzaprav živela v stanju popolnega uboštva, kajti vse sta prejemala v dar, ne da bi si karkoli prilaščala in sta uporabljala v popolni hvaležnosti Bogu. Šele z grehom se stanje spremeni in sta obsojena na zasebno lastnino, začenši z obleko, s katero se pokrijeta. Zaobljuba uboštva, ki vključuje odpoved osebni lastnini in vzpostavlja popolno delitev dobrin v redovni skupnosti, lahko pomeni posebno učinkovito pot vrnitve k omenjenemu začetnemu redu.

Z uboštvom oseba posvečenega življenja posveti Bogu svojo naravno »ljubezen« do stvari. S tem se zaveže, da jih bo skupaj z drugimi iskala in uporabljala toliko, kolikor bodo služile gradnji Božjega kraljestva, in nikoli zato, da bi si npr. zgradili hišo ali pridobili lastno posest.

Uboštvo je torej ljubezen, ki noče kopičiti zase, ampak se odpre drugim in jim daruje lastno posest; ne pozna druge norme kot potrebo drugih in ne drugih mej kot lastno zmogljivost v razdajanju. V luči takega gledanja in delovanja je vrnjeno delu njegovo prvotno dostojanstvo, saj postane, ko je rešeno posestniškega nagiba, sredstvo služenja in darovanja.

Uresničevanje evangeljskega svéta uboštva »glasno« pričuje, da »svet ni moj«; da vse dobrine tega sveta pripadajo najprej Bogu in jih mi dobimo le v upravljanje. To velja seveda tudi za tiste, ki si jih pridobijo s poštenim lastnim delom. So dar, ki ga lahko uživamo, dobrina, ki jo smemo uporabljati; nimamo pa pravice, da se ga polastimo in naredimo za orodje svojih samoljubnih želj. Tudi te dobrine uporabljamo s spoštovanjem in to ponovno vzpostavi harmonijo med nami in svetom. Gre za preseganje samoljubne ljubezni do stvari.

Z uboštvom se ne odpovemo le temu, da bi si pridržali stvari zase; ampak se pozitivno zavežemo, da jih bomo rabili le v perspektivi Božjega kraljestva. To pomeni, da naše temeljno teženje po posedovanju prepojimo z milostjo, ga potopimo v vrednote Božjega kraljestva in ga s tem najbolj polno uresničimo. Živeti v uboštvu ne pomeni samo to, da nočem imeti ničesar zase, ampak pomeni predvsem nekaj pozitivnega: čutiti se, da me je Bog vzel in sem njegova »lastnina«; zato se hočem popolnoma razdati, da bi se po njegovi »lastnini« udejanjalo njegovo kraljestvo.

Osebam posvečenega življenja ta evangeljski svèt pomaga, da skupne dobrine uporabljajo po Jezusovem vzoru in mu postajajo tudi v tem pogledu podobne. Ker živimo v dobi močno razširjenega potrošnega načina gledanja in uporabljanja gmotnih dobrin, ki vodi v navezanost nanje, v hlastanje po vedno novih in po vedno več in s tem ljudi-potrošnike zasužnjuje, je pravilno živet evangeljski svet uboštva izredno močno pričevanje. Postane pa lahko tudi prava »terapija« za sodobne gospodarske težave, tako na osebni kot tudi družbeni ravni. Z gotovostjo lahko sklepamo, da če bi sodobni gospodarski sistemi bili zgrajeni na predpostavki evangeljskega svéta uboštva, ne bi od časa do časa doživljali gospodarskih kriz in pretresov, ki vedno najbolj prizadenejo že tako uboge.