Sklep Vrtnic vabi k razmisleku o ohranjanju
uvidov, ki so se prebujali ob vživljanju v Jezusove poglede na nekaj sodobnih
dogajanj, predvsem pa na zakonsko in družinsko ter posvečeno življenje. Jezus
je moral večkrat poseči v svet razmišljanja in doživljanja svojih prvih
učencev, da jim je pomagal ohranjati pravo smer. Njegova veseda nam to pomaga
še danes. Za sklep Vrtnic smo zato izbrali dve svetopisemski besedili, ki poudarjata
Jezusov pogled na življenje in nudita primerno »optiko« za ohranjanje njegovega
pogleda tudi danes.
Prvega smo že srečali na začetku meseca
vrtnic. Janez je zapisal, da je Jezus uporabil primero o pšeničnem zrnu, ki
mora umreti, da obrodi obilo sadu (Jn 12,20-33), da je prav usmeril duhovni
pogled učencev. Jezus je mislil najprej nase. On je kot »seme« po »nujnosti«
Božje ljubezni umrl na križu, da bi vsi imeli možnost večnega življenja. A
sporoča tudi nam: sredi zgodovinske izkušnje smrti, ki človeku na koncu vzame
vse, se pri Njem pojavi smrt, ki daje življenje! Sledi vabilo: »Če hoče kdo meni služiti, naj hodi za menoj«
(12,26). Jezus si želi, da bi mu sledili. Kar pomeni umirati sebi, da bi ostali
živi; umreti sebi, da ne bi ostali sami. Življenje, ki se ne daruje, je mrtvo.
Za sklep Vrtnic bi si pravzaprav morali odgovoriti na vprašanje: ali po tem
mesecu razmišljanja in molitve ob Jezusovem Srcu bolj živimo ali smo še bolj
»mrtvi«. Jezusova primera o semenu je zelo praktična, saj na razumljiv način
daje »orodje« za prepoznavanje pravega, Jezusovega načina ravnanja.
Drugi odlomek, ki naj nam pomaga ohranjati
Jezusov pogled na odnose z ljudmi, pa najdemo pri evangelistu Luku, ki je
zapisal: »Bodite usmiljeni, kakor je
usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste
obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro,
potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje« (Lk 6,36-38).
Če nam je prejšnji odlomek pokazal, kako gledati nase in na svoje življenje, je
v ta odlomek ujet pogled Jezusovega Srca na življenje v skupnosti. Usmiljenje
je Božja resničnost, po kateri se popolnoma loči od človeka. V pravem pomenu
besede je lahko usmiljen le On; človek, grešnik, pa deležen njegovega
usmiljenja. Kajti usmiljenje ne pomeni »pomesti pod preprogo« krivde in
posledic greha, ampak jih vzeti nase in jih izničiti. Dobesedno lahko to stori
le Bog. In v Jezusu Kristusu je tudi storil. Ker smo kot grešniki najprej
deležni Božjega usmiljenja, smo dolžni podobno ravnati tudi v naših medsebojnih
odnosih. In sedaj pomislimo, kakšno bi bilo življenje v zakonih, družinah,
različnih skupnostih, družbi, če bi se ravnali po tem Jezusovem pravilu.
»Soditi« pomeni dogajanje v srcu človeka, ki drugega sam pri sebi pre-soja; kot
sodnik na sodišču. Napačno si predstavljamo Boga »sodnika«, če ga primerjamo
sodniku na sodišču. Ko si ga tako predstavljamo, si že slikamo malika. Bog sodi
tako, do jasno loči dobro od zla in zlo s svojo »sodbo« uniči. Ni pa »sodnik«,
ki bi obsojenega spoznal za krivega in ga kaznoval. Prav nasprotno, Bog želi
človeka, tudi grešnika, osvoboditi. Človek pa po navadi »sodi« tako, da drugega
obsoja. Če bi pa v kaki skupnosti, na primer družini, nihče v srcu ne sodil
drugega, tudi nihče ne bi bil sojen. »Obsoditi« pomeni svojo sodbo tudi javno
izraziti pred drugimi. Če v družini nihče ne bi drugih obsojal, tudi sam ne bi
bil obsojen. Če bi vsak takoj odpustil, ne bi mogle nastati zamere, napetosti,
očitki, spori, razdori, ločitve in … Notranje odpuščanje se nato utelesi v
daru, v dajanju z dobro, potlačeno, zvrhano in potreseno mero. Ker Jezus ni
določil, kaj naj damo, pomeni, da je treba dati vse, kar smo in kar imamo. Kar
zadržimo zase, pravzaprav ukrademo drugim, sebi pa spremenimo v breme, težo,
oviro.
Če nam to svetuje Jezus, ne more biti le neka
utopija, ampak realno mogoče. Seveda ne zgolj s
človeškimi močmi, ampak v moči Božjega usmiljenja in odpuščanja, ki vsakega
izmed nas prehiteva in zato pripravlja, da bi mogli slediti njegovemu zgledu.
Kot se ljubezen uresničuje v podarjanju, tako se usmiljenje v odpuščanju, ki
spada med najvrednejše darove. Odpuščanja si nihče ne more dati sam, zato je
tako osvobajajoče, ko ga prejmemo.
Torej: Srce Jezusovo, upodobi naše poglede po
svojih pogledih!
Ni komentarjev:
Objavite komentar