Tudi danes naj nas poveže še en
skupen pogled iz Jezusovega Srca na družinsko dogajanje. Spet bomo v molitev
vpletli pripravljalno dogajanje na sinodo o družini, ki mora biti živo tudi v
Cerkvi na Slovenskem. Vesoljna Cerkev s papežem Frančiškom na čelu gleda na to
sinodalno dogajanje kot na bujenje upanja za družino v današnjem času. To
upanje mora ostati živo, kajti tudi družina sama, kot si jo je zamislil Bog,
mora ostati nosilka upanja za svet.
Zakaj in kako more ostati
krščansko razumljena družina nosilka upanja svetu? Najprej zato, ker upanje
sama živi kot božansko krepost – ki je Božji dar. Pa tudi zato, ker je najbolj
primerno okolje novega življenja; in če ohranja v sebi odprtost do vsakega
življenja, je že nosilka upanja za svet, ki brez novih človeških življenj
postaja »pust in prazen«, brez nežne skrbi za bolne in ostarele pa grob in
strah vzbujajoč.
A ker se mnogi zakonci danes
resnično bojijo novega življenja, pred njim bežijo in se »skrivajo«, je
pomembna pozitivna klima okolja glede sprejemanja in vzgajanja novega
življenja. To klimo lahko vzpostavlja in goji vsak izmed nas in skupaj kot
krščanske skupnosti: z molitvijo, s pozitivno in spodbudno besedo, z gmotno
pomočjo zakoncem in potrebnim družinam, s spodbujanjem pozitivne zakonodaje na
tem področju ter z vzpostavljanjem vzgojno-izobraževalnih inštitucij, ki bodo v
pomoč staršem, ki se pogosto znajdejo v zares nezavidljivih razmerah. Še zlasti
je družinam pravzaprav »sovražno« naravnan gospodarsko delovni sistem, ki
življenju družine »krade« najugodnejši čas.
Družina je nosilka upanja tudi
zato, ker je najbolj osnovna skupnost oseb, v kateri se razvijajo medsebojni
odnosi in zato lahko »usodno« vpliva na splošno klimo, če sama živi kvalitetne
medsebojne odnose, če zanje vzgaja otroke in jih tako pripravlja na široko
mrežo odnosov, ki jo plete življenje.
Družina, ki je usidrana v veri,
odpira še drugačno upanje, saj ne gradi mreže odnosov samo med seboj in med drugimi
živimi ljudmi, ampak je po veri vpeta tudi v še kako resnično mrežo odnosov s
svetniki, torej s tistimi, ki že živijo pri Bogu, in s tistimi, ki so v vicah
še na poti tja, a niso več z nami v zemeljskem načinu življenja. Takšna duhovna
dimenzija življenja ne ukoreninja upanja samo na dogajanje v naši zgodovini, ki
tudi marsikdaj lahko daje novo upanje, ampak naše hrepenenje in upanje
zakorenini v večnost in s tem dá večnostno perspektivo tudi končnim dogodkom
našega zemeljskega bivanja – in to je najkoristnejši pogled iz Jezusovega Srca.
Kako »bogati« in srečni ter
hvaležni svojim staršem so lahko otroci, ki odraščajo in odrastejo s tem
zakladom v svoji duši! Živijo v večnostni razsežnosti v občestvu svetih in jim
dogodke v življenju osvetljuje »zarja onstranske glorije«. Zatorej naj ne bi
bil samo mesec november z uvodnim praznikom vseh svetih in dnevom vseh vernih
rajnih rezerviran za vsakodnevno molitev za rajne, ampak je vsak dan primeren,
da se v okviru družine poglablja vera v posmrtno življenje in za krepitev
občestva z Marijo, s svetniki in blaženimi ter rajnimi sorodniki, prijatelji in
znanci. V to sodi tudi pogost obisk pokopališča, kjer počivajo »relikvije«
naših dragih rajnih. Prav prenos tega vidika vere na otroke se kaže v našem
času še kako pomemben, saj razne raziskave nakazujejo, da so prejšnje
generacije prav vero v življenje po smrti in s tem tudi v naše vstajenje
najslabše prenašale na sedanje generacije.
Živo si zatorej prizadevajmo, da najprej
ohranimo upajoč pogled Jezusovega Srca, ki že našo zemeljsko sedanjost ožarja z
onstransko zarjo večnosti, ki nam jo je odšel pripravit, nato pa nas usmeri v
našo večno domovino v nebesih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar