Pogled iz Jezusovega srca
preprosto ne more biti drugačen, kakor da poteka skozi
»očala« odpuščanja in sprave. Saj je prav v tej resničnosti bistvo
Jezusovega poslanstva na svetu, ki se je dopolnilo v njegovi smrti na križu »za
nas in za naše grehe« in v njegovem vstajenju. V zakramentu sprave je utelešena Jezusova drža do grešnikov za vse
čase do konca sveta. Sam je pogosto naglašal, da je prišel zaradi grešnikov; a
ne da bi jih obsodil, marveč da bi jim pomagal iz objema zla in greha do
svobode. Da bi jih osvobodil iz zasužnjenosti zlu in jim pomagal pri
odpravljanju posledic greha, se je sam učlovečil v svet, ki ječi pod
posledicami grešnih odločitev ljudi, od Adama in Eve naprej. Med nami je, da bi
nas rešil iz posledic izvirnega greha ter vseh osebnih krivd in posledic
osebnih grehov, v katerih tičimo posamezniki in po nas vse stvarstvo in
zgodovinsko dogajanje.
Brezmadežno Srce Marije je pred
nami kot prvi vnaprejšnji sad tega prizadevanja, saj jo je Oče obvaroval
izvirnega greha že ob spočetju in je to izvorno čistost, brezmadežnost ohranila
tudi s pomočjo milosti vse svoje življenje. Vsi drugi ljudje pa smo najprej
ujeti v izvirni greh in njegove posledice, ki jih zaznavamo kot k slabemu
nagnjeno voljo, zatemnjeno spoznanje, trpljenje in smrt; z osebnimi grehi pa položaj
le še poslabšujemo. A ker se naša grešnost ne konča niti s krstom, nam Gospod s
svojim odrešenjem prihaja ponovno in ponovno naproti. Najbolj izrazito se to
zgodi v zakramentu sprave. V njem se razgali usoden grešen položaj človeka, ki
se ga sam ne more rešiti: krivde in večne kazni (pogubljenja) si nihče ne more
sam odpustiti ali odstraniti in prav tako ne drug drugemu. To lahko stori samo
Bog – in zakrament sprave omogoča, da to v živo doživimo. Zagotavlja pa tudi
dovolj milostne pomoči, da se lahko temeljito lotimo odpravljanja časnih
posledic greha, ki po spovedi še ostanejo v telesu, čustvih, doživljanju …
predvsem pa, da na »pogorišču greha« lahko začnemo uresničevati dobroto in
ljubezen. In prav ta vidik novih moči in milosti za spreobrnjeno življenje je
še pomembnejši od samega odpuščanja grehov.
Družina, kot vsaka človeška
ustanova, je zelo ranljiva in na udaru zla, saj se v njej dogajajo najbolj
osnovni odnosi in se uresničuje temeljna Božja zamisel o človekovem življenju,
zato jo tudi hudi duh vztrajno napada in jo slabi. Pri tem s pridom uporablja
družinske člane pa tudi širše družbeno dogajanje, kjer se tudi v zadnjem času
močno poudarjajo težnje, ki slabijo svetopisemsko razodetje o družini. Zato je
neizmernega pomena, da lahko družinske odnose čistimo ne le v psihološkem
smislu v medsebojnem pogovoru ali s terapevti, ampak tudi duhovno v zakramentu
sprave. Kolikšen potencial milosti in ozdravljenih odnosov se skriva v družini,
ki se v vseh članih, npr. v postnem času, očisti grešnih krivd in posledic
grešnih odločitev in okrepi s to zakramentalno pomočjo za prizadevanje v dobrem.
Že skupna družinska priprava na ta zakrament lahko prinese v njeno duhovno
dinamiko obilje svežega vetra Svetega Duha.
Zelo smiselno je, da v družini,
ki se morda pripravlja na kakšen pomemben dogodek ali ima pred seboj pomembno odločitev
ali pa je zašla v težave … vsi člani obhajajo zakrament sprave. S tem še bolj
odprejo svoj duhovni prostor Božjemu delovanju, njegovim navdihom in nato z
večjo gotovostjo izberejo korake, ki so bolj Bogu v slavo, njim in vsem okoli
njih pa v časno in večno srečo. Vsakokratno
obhajanje zakramenta sprave, svetovano je vsaj mesečno, je tudi jasen klic, da
bi bila prošnja za odpuščanje in podeljeno odpuščanje vsakodnevna praksa tudi
med člani družine, njihovimi sorodniki ter vsemi, s katerimi prihajajo v reden
stik.
Zato
je prav, da tudi naš trud za prenovljeno pastoralo družine spremlja obhajanje
tega zakramenta, saj bomo z očiščenimi srci bolj jasno zagledali družino in
zakon v perspektivi, kot nam jo nudi pogled iz Jezusovega Srca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar