Letošnja
junijska pobožnost k Jezusovemu Srcu nas med drugim še posebno vabi k molitvi za družine in tudi za uspešno dogajanje
med izredno in redno sinodo o družini v Rimu, ko želi Cerkev poglabljati in
proučevati vprašanja, ki so povezana s tako pomembnim področjem življenja tako
Cerkve kot družbe nasploh. Danes naj nas misel še poudarjeno usmeri v
potrebnost molitve za uspešen potek tega prenovitvenega procesa. Saj naj bi
bilo tudi samo življenje krščanske družine tesno povezano z molitvijo. V našem
narodu, pa tudi marsikje drugje, je družinska molitev bila dolgo povezana z
redno dnevno molitvijo rožnega venca. Pomislimo samo na mesec oktober. V Fatimi
se je v zadnjem prikazanju Marija sama poimenovala »Gospa rožnega venca«. Kljub takratnemu čudežu s soncem in drugimi
znamenji so fatimski pastirčki ostali osredinjeni na bistveno in spodbujali:
»Molite« in »Delajte pokoro«. Množici so želeli dopovedati, da se bo vojna prej
končala, če bodo dobro izpolnili ti dve Marijini naročili. Čudež je bil le
potrditev in spodbuda. Redno sinodo škofov s papežem o družini, ki bo oktobra
nadaljevala lansko izredno, lahko z duhovnimi očmi vidimo kot »čudež«, ki nas
spodbuja ne le k molitvi za uspeh sinode, ampak predvsem k molitvi za družino.
K prošnji, da bi »evangelij družine«, ki ga je Stvarnik zapisal vanjo, postajal
prepoznaven in upoštevan tudi v našem času in našem prostoru. Vsekakor v
sedanjem času močno čutimo, da je družina »v vojni«, da je področje močnega
duhovnega bojevanja.
Ob
obeh sinodah in drugih prizadevanjih za poživitev družinskega življenja močno
doni klic:
Družina,
vrni se k molitvi!
Družina,
vrni si molitev!
Družina,
postani molitev!
Družina
naj bi bila po svoji naravi »zibelka« molitve. Kar se otrok nauči v
najnežnejših letih, ostane v njem najgloblje zapisano in ga najbolj določuje.
Kar otrok vidi kot držo očeta in matere, se globoko vtisne v njegovo tkivo
vrednot in nosi s seboj skozi življenje kot najpomembnejšo doto. Tudi če na to
kdaj pozabi, se z leti vrača v njegovo zavest in oživi v najbolj kočljivih položajih,
ko vse, kar mu je naplavil svet, odpove. Takrat ostane, kar sta mu oče in mati
ter drugi družinski člani položili že v zibelko in je spremljalo njegove prve
korake. In srečen človek, ki odkrije, da je v domači družini bila vanj vsajena
kal molitve. Zatorej, družina, vrni si molitev, vrni se k molitvi: k skupnemu
branju Svetega pisma, k molitvi rožnega venca, k spontani molitvi, k skupnemu
večernemu pregledu dneva in zahvali zanj. Slednje je še zlasti izredno
dragoceno in zato je vredno v hvaležen pregled dneva vpeljati že najmlajše: v
njem namreč odkrijemo, kaj je bilo v dnevu lepega in dobrega, skratka Božjega –
in to nas poveže v molitev zahvale; prepoznamo pa tudi, kaj nas je Bogu in
ljudem odtujevalo – in za to izrazimo iskreno kesanje; nato pa lahko v miru
zaspimo z upajočim pogledom, uprtim v naslednji dan, ki bo spet poln Božjih
darov in priložnosti za dobro.
Prav
tako je dragocena molitvena priprava na Gospodov dan, priprava na nedeljsko
obhajanje svete maše morda v soboto zvečer. Veliko dragocenih sadov lahko rodi
skupno branje nedeljske Božje besede, ki celotno družino pripravi, da bodo
svetopisemski odlomki naslednji dan padli v bolj rodovitno zemljo srca, ali
skupni premislek, za kaj bomo kot družina prosili, se zahvaljevali, obžalovali
... In če si v nedeljo potem še podelijo izkušnjo doživljanja nedeljskega
obhajanja evharistije, lahko nedeljska sveta maša dejansko postane osrednje
duhovno dogajanje družine, h kateremu se lahko vračajo še ves naslednji teden
in iz njega zajemajo spodbude za vsakdanje bogoljubno življenje.
Položimo
tudi danes naše družine v skrivnost Jezusovega Srca in jim zaželimo: Družina,
postani spet zibelka molitve za prihodnje rodove!
Ni komentarjev:
Objavite komentar