nedelja, 14. junij 2015

14. Družina - skupnost molitve



Letošnja junijska pobožnost k Jezusovemu Srcu nas med drugim še posebno vabi k molitvi za družine in tudi za uspešno dogajanje med izredno in redno sinodo o družini v Rimu, ko želi Cerkev poglabljati in proučevati vprašanja, ki so povezana s tako pomembnim področjem življenja tako Cerkve kot družbe nasploh. Danes naj nas misel še poudarjeno usmeri v potrebnost molitve za uspešen potek tega prenovitvenega procesa. Saj naj bi bilo tudi samo življenje krščanske družine tesno povezano z molitvijo. V našem narodu, pa tudi marsikje drugje, je družinska molitev bila dolgo povezana z redno dnevno molitvijo rožnega venca. Pomislimo samo na mesec oktober. V Fatimi se je v zadnjem prikazanju Marija sama poimenovala »Gospa rožnega venca«. Kljub takratnemu čudežu s soncem in drugimi znamenji so fatimski pastirčki ostali osredinjeni na bistveno in spodbujali: »Molite« in »Delajte pokoro«. Množici so želeli dopovedati, da se bo vojna prej končala, če bodo dobro izpolnili ti dve Marijini naročili. Čudež je bil le potrditev in spodbuda. Redno sinodo škofov s papežem o družini, ki bo oktobra nadaljevala lansko izredno, lahko z duhovnimi očmi vidimo kot »čudež«, ki nas spodbuja ne le k molitvi za uspeh sinode, ampak predvsem k molitvi za družino. K prošnji, da bi »evangelij družine«, ki ga je Stvarnik zapisal vanjo, postajal prepoznaven in upoštevan tudi v našem času in našem prostoru. Vsekakor v sedanjem času močno čutimo, da je družina »v vojni«, da je področje močnega duhovnega bojevanja.
Ob obeh sinodah in drugih prizadevanjih za poživitev družinskega življenja močno doni klic:
Družina, vrni se k molitvi!
Družina, vrni si molitev!
Družina, postani molitev!
Družina naj bi bila po svoji naravi »zibelka« molitve. Kar se otrok nauči v najnežnejših letih, ostane v njem najgloblje zapisano in ga najbolj določuje. Kar otrok vidi kot držo očeta in matere, se globoko vtisne v njegovo tkivo vrednot in nosi s seboj skozi življenje kot najpomembnejšo doto. Tudi če na to kdaj pozabi, se z leti vrača v njegovo zavest in oživi v najbolj kočljivih položajih, ko vse, kar mu je naplavil svet, odpove. Takrat ostane, kar sta mu oče in mati ter drugi družinski člani položili že v zibelko in je spremljalo njegove prve korake. In srečen človek, ki odkrije, da je v domači družini bila vanj vsajena kal molitve. Zatorej, družina, vrni si molitev, vrni se k molitvi: k skupnemu branju Svetega pisma, k molitvi rožnega venca, k spontani molitvi, k skupnemu večernemu pregledu dneva in zahvali zanj. Slednje je še zlasti izredno dragoceno in zato je vredno v hvaležen pregled dneva vpeljati že najmlajše: v njem namreč odkrijemo, kaj je bilo v dnevu lepega in dobrega, skratka Božjega – in to nas poveže v molitev zahvale; prepoznamo pa tudi, kaj nas je Bogu in ljudem odtujevalo – in za to izrazimo iskreno kesanje; nato pa lahko v miru zaspimo z upajočim pogledom, uprtim v naslednji dan, ki bo spet poln Božjih darov in priložnosti za dobro.
Prav tako je dragocena molitvena priprava na Gospodov dan, priprava na nedeljsko obhajanje svete maše morda v soboto zvečer. Veliko dragocenih sadov lahko rodi skupno branje nedeljske Božje besede, ki celotno družino pripravi, da bodo svetopisemski odlomki naslednji dan padli v bolj rodovitno zemljo srca, ali skupni premislek, za kaj bomo kot družina prosili, se zahvaljevali, obžalovali ... In če si v nedeljo potem še podelijo izkušnjo doživljanja nedeljskega obhajanja evharistije, lahko nedeljska sveta maša dejansko postane osrednje duhovno dogajanje družine, h kateremu se lahko vračajo še ves naslednji teden in iz njega zajemajo spodbude za vsakdanje bogoljubno življenje.
Položimo tudi danes naše družine v skrivnost Jezusovega Srca in jim zaželimo: Družina, postani spet zibelka molitve za prihodnje rodove!

Ni komentarjev:

Objavite komentar