Strle je imel župnika Janeza Puclja, ki je deloval v njegovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico v letih 1924 do 1933, za svojega velikega dobrotnika. Po njegovi zaslugi je prišel na škofijsko gimnazijo. Vse do 14. leta je bilo Strletovo glavno opravilo paša živine, nekaj malega pa je hodil tudi v dvorazredno šolo, kjer so tako učitelji kot župnik odkrili njegovo nadarjenost. Gimnazija je tedaj trajala osem let. Štiri leta nižja in štiri višja. Ker je bil že prestar za redni vpis v prvi letnik nižje gimnazije, je moral najprej narediti državni izpit čez prva dva letnika. Za ta izpit ga je pripravil ravno domači župnik Janez Pucelj. Tako je mogel jeseni leta 1930 vstopiti v škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano.
Že čez dobro leto in pol je Strletu, ko je bil v četrti gimnaziji, umrla mama, in tako je ostal brez staršev, saj je očeta izgubil že pri šestih letih. Sam je zapisal, da si je ob materini smrti izbral Marijo za mater. V šestem letniku se je vključil v katoliško akcijo. Pridno se je učil in bil razen enega letnika vedno odličnjak. Še posebno so mu bili blizu jeziki in si je na tem področju pridobil solidno podlago za kasnejše znanstveno delo. Hkrati je intenzivno skrbel za svoje duhovno življenje. V sedmem letniku gimnazije je prav ob branju duhovnih knjig premagal svojo nekoliko melanholično naravnanost in z vso jasnostjo odkril Cerkev kot Kristusovo skrivnostno telo.
V zavodu sv. Stanislava so gojili pobožnost prvih petkov. Kaj več in bolj konkretnega pa iz tega obdobja glede njegovega odnosa do Srca Jezusovega ne vemo. Skratka, naprej je razvijal in poglobil to, kar je že prej živel v domači župniji pred vstopom v gimnazijo.
Sveto Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar