četrtek, 2. junij 2022

2. Domača družina

Božji služabnik Anton Strle se je rodil na god sv. Neže 21. januarja 1915 med prvo svetovno vojno. V družini je bilo 8 otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu. Anton je bil šesti po vrsti. Oče mu je umrl pri šestih letih, mati pri sedemnajstih. Ko je oče Jožef ležal na mrtvaškem odru, je mati Ivana rodila sina Alojzija, ki pa je umrl že čez dva dneva in tako so imeli v družini v enem tednu kar dva pogreba. Po očetovi smrti je Strle postal pastir domačih in sosedovih krav in je to ostal vse do svojega odhoda v gimnazijo pri 14 letih in pol.

Strle se je vse življenje s hvaležnostjo spominjal vzgoje, ki jo je prejel v domači hiši. Kot zlatomašnik je v nekem pismu 13. 8. 1991 zapisal: »Kje so časi, ko so bile v vidovski fari skoraj vse družine posvečene sveti nazareški družini in so vsak večer molile posvetilno molitev (tako je bilo nekoč tudi v naši hiši, od koder je moja teta Ančka odšla k usmiljenkam, že prej pa je vsak mesec pred prvim petkom ponoči posebej molila za duhovniške poklice; umrla je zgodaj na Dunaju tako rekoč v sluhu svetosti).«

V osnutku ene od pridig za leto 1993 je zapisal: »Tudi mi, vsaj prenekateri izmed nas, se imajo zahvaliti za velike darove, ki so jih prejeli v okviru krščanske družine!« Odkrito prizna, da sicer ni bilo vse idealno, a doma so zvečer molili rožni venec in stene stanovanja so krasile nabožne slike. Življenje je bilo naporno, saj je bila mati vdova in otroci še nedorasli. Navzoča pa je bila vsakodnevna skupna molitev, nedeljska maša samo po sebi umevna in tudi prvi petki so se obhajali.

Glede svoje mladosti je tudi zapisal: »Pomislimo na krščansko vzgojo v naših družinah na kmetih, če so bile količkaj krščanske, česar vendarle ni bilo malo. Kako globoko smo vsaj na kmetih kot otroci doživljali božič v domači hiši, pot v cerkev na nedelje skupaj s starši in sovrstniki, »šmarnice« v majniških večerih na podružnicah, kjer smo se zbirali brez duhovnika vsak večer k molitvi in petju. Kako globoko so naše preproste matere doživljale mašo in kako so jo prenašale v življenje in to znale prenašati tudi na svoje otroke. Spomnimo se na globoka verska doživetja na veliki teden, ko smo šli kot otroci »bogca poljubit« v žalno zatemnjeni cerkvi, in kakšno doživetje je bila velikonočna procesija tudi za otroke. Tolažba, mir, razsvetljenje, moč za novo krščansko življenje!«

Sveto Srce Jezusovo,

usmili se nas.



Ni komentarjev:

Objavite komentar