Tako rekoč čez noč je moral Strle pozno jeseni leta 1944 zapustiti mesto študijskega prefekta v Marijanišču in se preseliti v Novo mesto. Kaj je bil vzrok tej nenadni premestitvi? Duhovnik Karel Wolbang, ki je bil katehet na novomeški realni gimnaziji, je jeseni 1944 pribežal v Ljubljano, ker se je čutil, da je njegovo življenje v nevarnosti. Šola se je že začela in na hitro je bilo treba najti nadomestilo. Na izpraznjeno mesto so določili Strleta in tako je konec novembra prišel v Novo mesto. Tam je prevzel verouk v vseh razredih gimnazije. Hkrati je postal asistent katoliške akcije za mlade. Stanoval je v Rokodelskem domu. Prve dni je bil na hrani pri kanoniku Štruklju, poznejšem novomeškem proštu, ki je bil tako kot Strle doma iz župnije Sv. Vid nad Cerknico.
Strle je že kot bogoslovec začel pisati dnevnik, ki ga je nadaljeval tudi kot duhovnik. 11. oktobra 1944 je zapisal: »Danes sem zvedel, da je g. Wolbang prišel iz Novega mesta v Ljubljano. Jaz sem predlagan za Novo mesto. Zelo me je to zadelo, ko sem se spomnil, da gre zares. Ko sem na prižnici molil naprej križev pot, se mi je zgodila nerodnost, da pri postaji »Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi« nisem mogel več naprej. Novo mesto! Polno spletk, jaz popolnoma neizkušen! Zdaj bo pa res treba nositi križ za Jezusom. Še vedel nisem, kaj imam v Marijanišču, kjer sem še vedno nastavljen. Tudi na gojence sem se navezal s stoterimi vezmi. – A če Bog to hoče, in če bo Bog pomagal, potem bo tudi slabotno orodje dovolj pripravno, da bo po njem marsikatera duša rešena in bo napredovala v združenosti z Bogom. ... O da bi mi Bog dal, da bi se resnično vsega posvetil njegovi službi, prav brez vseh sebičnih ozirov in namenov.«
Sledi zapis z dne 2. XII. 1944, ko je bil že v Novem mestu: »Že od srede zvečer sem v Novem mestu, v Rokodelskem domu. Zelo neprijetne občutke imam, ker je še vse neurejeno. To se pravi, da se ne znam dovolj sprijazniti s položajem. Težko sem se ločil od študentov. Sicer s smehljajočim obrazom, a na dnu srca je zazevala globoka rana. Tisti dijaki, ki sem se njih razvoju, njih rasti v Kristusa vendarle tako radoval, dasi čisto na tihem! Kako sem bil vesel, kadar je bila prav posebno obiskana evharistična miza, kadar je z navdušenjem zaorila pesem za pesmijo po kapeli, kjer sem prejel toliko milosti, kjer sem se pod Marijinim varstvom pripravljal prav na mašništvo. – Čudno je, da postanejo stvari tako ljube, kadar bi se človek rad ločil od njih.
Tu je za zdaj moji sitnosti vse na poti. Hrano imam na kapitlju, pri g. kan. Štruklju, ki mi prav požrtvovalno pomaga pri vživetju. Bojim se le, da se ne bi morda mogel znajti sredi teh nekoliko različnih gledanj, ki se vendarle kažejo tu in tam med posameznimi duhovniki in drugimi ljudmi.
Samo na božjo pomoč in Marijino se zanesem. Knjig nisem skoraj nič prinesel s seboj.«
O samem Srcu Jezusovem sicer ne govori. Iz zapisov njegovega dnevnika pa vidimo, da se je v novomeškem obdobju trudil živeti v duhu Srca Jezusovega v zelo zapletenih razmerah.
Sveto Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar