Za vse življenje ga je zaznamoval dogodek nekako pri desetih letih. Takole je zapisal v članku, ki ga je objavil v prvem letniku revije Božje okolje:
»Bog je v mojo zavest, v moje življenje vstopil kot silna resničnost, ko mi je bilo deset let, ob mojem prvem 'spreobrnjenju'. Prej se mi je zdelo le nekaj medlega, le megleno pojmovani »začetek in konec« sveta, ne pa Nekdo, ki bi nadvse živo posegel v tkivo mojega vsakdanjega življenja. … A prišla je prebuditev k osebnostni veri, k osebnostnemu srečanju z Bogom, in to z Bogom, kakršen se nam je razodel v Kristusu. Moralo je to biti res spreobrnjenje; obrniti se mi je bilo treba tako rekoč za sto osemdeset stopinj, zapustiti pot, ki je peljala v brezizhodnost in pogubo, in stopiti na pot, o kateri je Jezus rekel, da je on sam ta pot (prim. Jn 14,6). Na kraju, ki ga imam še danes živo v spominu, sem izrekel strašno misel (morda je niti nisem izrazil z zunanjimi besedami): 'Kako lepo bi bilo, če bi ne bilo Boga – tako bi človek brez slehernega strahu in popolnoma svobodno delal karkoli!' V tej misli si je dala duška moja dotedanja življenjska usmerjenost. Nekaj trenutkov sem užival ob tej misli, ki sem o njej pozneje zvedel, da je bila Nietzschejeva. Nato pa me je prvikrat v življenju z vso močjo prešinila silna groza pred neskončno svetim Bogom.
Nekaj dni sem bil kakor omamljen od notranjega pretresa. 'Pa kaj ti je?' mi je rekel zdaj ta zdaj oni od domačih, ko so opazili mojo 'odsotnost' pri vsem, kar sem delal. Nekaj večerov navzlic vsej utrujenosti nisem in nisem mogel zaspati; vedno znova sem trepetaje obujal kesanje …
Sam nisem vedel, kdaj in kako, se je čez nekaj dni začel čisto polagoma naseljevati v dušo mir in globoko notranje veselje, kakršnega prej nikoli nisem občutil. Ob misli na Kristusa (in na njegovo Mater pod križem, saj spada tudi ona k resničnosti učlovečenja Sina božjega) je obraz neizrekljivo svetega in pravičnega Boga začel sijati v usmiljeni ljubezni, ki odpušča vse in nepreklicno. Do mozga sem občutil tisto, kar govori prerok Izaija prav tam, kjer tako naglaša božjo svetost: 'Ne boj se, črviček; saj sem pri tebi! Ne oziraj se plaho, ker sem tvoj Bog! ... Moj si! Če pojdeš skozi vodo, sem pri tebi, in čez reke, te ne poplavijo; če pojdeš skozi ogenj, ne zgoriš in plamen te ne ožge … Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te zapisal' (Iz 41,14; 43,1–4; 49,15).
Resničnih dvomov o bivanju Boga, ki je svetost in ljubezen hkrati, in o Kristusu kot učlovečenem božjem Sinu nisem imel nikdar več.«
Ljubezen Jezusovega Srca je posegla v njegovo življenje in ga pritegnila k sebi. Kako pomemben je bil zanj ta milostni dogodek, je zapisal leta 1965: »Iz svojega življenja v mladosti povem, da me je motilo umazano govorjenje, prihajajoče iz umazanega ali vsaj nepremišljenega srca. Nekateri odrasli se niti daleč ne zavedajo, kakšno odgovornost nosijo za mlajše in zlasti za otroke. … Če bi mi božja milost ne vzbudila že v tistih letih globokega gnusa nad poniževanjem človekovega dostojanstva, bi bil popolnoma pokvarjen. Zdrav odpor do takšnih umazanosti pa me je že tedaj nagnil, da sem se izogibal družbe takšnih ljudi, marsikdaj tudi 'dobrih' kristjanov, ki so dejansko imeli preveč ohlapno vest.«
Sveto Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar