11. Strletova stanovitnost v trikratnem zaporu

Življenje Božjega služabnika Antona Strleta je bilo po drugi svetovni vojni zaznamovano s trikratnim zaporom. Takoj ob koncu vojne je bil 70 dni zaprt v taborišču vojnih ujetnikov v stavbi škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano. Izpuščen je bil 18. 7. 1945, ne da bi bil zaslišan ali obsojen. Sam je pozneje povedal: »Maja 1945 sem pobegnil skupno s p. Bajukom Anastazijem in fratrom Pijem Golijem na Koroško. Zajet sem bil pri Železni Kaplji in prepeljan v zapore v Št. Vid, kjer sem bil zaprt do 18. julija 1945.«

Jezuit p. Jože Kokalj, ki je bil zaprt skupaj s Strletom, piše: »Z Antonom Strletom sva se srečala, ko sem imel šestnajst let in sva se skupaj znašla v taborišču v Šentvidu nad Ljubljano, junija in julija 1945. V eni učilnici nas je bilo sto dvajset, in sicer ves čas. …V glavnem smo ležali in med ležečimi telesi je bila le ozka pot. Bili smo zelo izčrpani, tako da smo čez dan ležali drug ob drugem. Strle je bil edini, ki je hodil med ležečimi telesi gor in dol ter molil in razmišljal. Zame je bil nekaj nenavadnega. Nekaj časa smo dobivali hrano enkrat v 24 urah, ponoči ali podnevi. To je bilo konzervirano suho zelje, ki ni imelo nobene maščobe. Nobenega sladkorja in nobenega kruha nismo dobili.«

Drugič je bil v zaprt od 26. julija 1947 do 26. julija 1952, točno pet let. Ta zapor je prestajal približno en mesec v Ljubljani, malo nad en mesec v Novem mestu, potem skoraj dve leti v Ljubljani, nad eno leto in pol v Mariboru, zopet nekaj časa v Novem mestu, potem pa je bil na delu na Žalah in v Medvodah. Sam je trdil, da so ga ta leta trpljenja in poniževanja celo utrdila v veri.

31. 3. 2000 je Strle napisal dober mesec po smrti p. Marjana Valenčaka (+12. 2. 2000) spomin na skupno bivanje v zaporu. Skupaj sta bila nekaj mesecev na delovnem taborišču na Žalah. Takole piše: »Na Žalah je bil zaposlen na prisilnem delu tudi p. Marijan Valenčak skupaj z drugimi duhovniki in redovniki (včasih do 50) pri graditvi sedanjega zavoda za rehabilitacijo. Nekaj tednov sva delala čisto skupaj in se menjavala pri kopanju zemljišča in vožnji samokolnice. Kadar trenutno delo ni bilo preveč težko (znano je bilo, da je na Žalah bilo ujetništvo in delo še najbolj znosno v primerjavi z drugimi kraji za jetnike), sva se pogovarjala: vedno o »božjih«, duhovnih, cerkvenih stvareh. Tako je na moja vprašanja p. Marijan govoril npr. o sv. Frančišku, o pravilu frančiškanov. Tako sem si zapomnil npr. stavek: »Vsi bratje naj pridno delajo; vendar tako, da nikoli ne izgubijo izpred oči božje navzočnosti …« (navajam po spominu). Če sem tudi jaz kaj povedal (tedaj so me resnično zanimala vprašanja iz teologije, čeprav nikdar zgolj teoretična), se je moralo to vedno sukati okoli Boga, njegovega razodetja v Kristusu in okoli Cerkve.«

Tretjič pa je bil Strle leta 1957 za dva meseca zaprt v Ljubljani, ker je neko mamo spomnil, da naj otroka pošilja k verouku.

Strle je velikodušno odpustil vse krivice, ki jih je preživel v zaporu. Tudi ob največjih pritiskih je zdržal. Sam je dejal, da brez Božje pomoči to ne bi bilo mogoče. Vsak prosti trenutek je izkoristil za študij in molitev. Vse to je bil sad živete posvetitve Srcu Jezusovemu.

Sveto Srce Jezusovo,

usmili se nas.