Božji služabnik Anton Strle je bil vse življenje šibkega zdravja. Že ob sprejemu v gimnazijo je zdravnik pri pregledu pripomnil, da ima šibko konstitucijo. Resno je bilo njegovo zdravje načeto v času zapora. Ko je bil ob koncu druge svetovne vojne 70 dni zaprt v prostorih škofijske gimnazije v Šentvidu, je po odpustu več kot mesec dni potreboval, da je prišel k sebi. Še bolj ga je zdelal petletni zapor. Lotila se ga je tuberkuloza. Pravo mučeništvo je bilo bivati v smrdljivih zaprtih prostorih. Kot profesor na teološki fakulteti pa je moral sredi predavanj leta 1960 oditi na operacijo pljuč. V dnevnik je ob tej priliki 8. junija 1960 zapisal:
»Napovedana mi je operacija za jutri. Tako mi je, kakor da bi šel na potovanje. Nekoliko nervoze in hrepenenja po neznanem, čeprav tudi odpor, da se moram odtrgati od tega, kar me obdaja. Sicer pa se bom nekoč moral čisto zares napotiti na zelo dolgo pot, ki pa bodo njene razdalje v trenutku premagane. Nič ne vem ali si tega želim ali ne. 1945 sem imel tiho hrepenenje, da bi se življenje končalo v onstransko pravo življenje. Tako sem se čutil izčiščenega tedaj. Zdaj me veže več vezi na svet. Ali je vse prečiščeno z nadnaravnim namenom ali ne, ali sem do vseh globin Božji ali ne? Moj Bog, Ti me poznaš. Tebi se izročam po presvetemu Srcu Jezusovem in Marijinem. Gotovo je to, da vsaj toliko milosti deluje v meni, da mi svet brez najtesnejšega odnosa do Boga sploh ne more nuditi ničesar. Svetnega veselja brez ozira na Boga ne morem uživati. Kako hvaležen moram biti za to v globini svoje ničvrednosti!«
Operacija je bila resna in ni bilo gotovo ali bo preživel ali ne. Kot vidimo iz njegovega zapisa, pa se je v teh odločilnih trenutkih izročil Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Zlasti v župniji Planina pri Rakeku, kjer so ga poznali, so zanj goreče molili. Strle sam je pozneje izpovedal, da je operacijo uspešno prestal z Božjo pomočjo.
Svoje zdravstveno stanje mimogrede omenja v pismu 15. 6. 1963 Alojziju Šuštarju, poznejšemu nadškofu, ko mu piše v Švico: »Slabotno zdravje me neprestano ovira, čeprav me ne položi v posteljo.« Izredno naporno delo tako pri študiju kot v pastorali ga je tako izčrpalo, da je v enem od pisem 10. 8. 1976 zapisal: »Zdravnik mi je dejal, da moram pustiti vse delo, vsaj za dve leti; pa ga nisem, marveč sem skušal le bolj zdravo živeti – ne da bi kaj zmanjšal ideal res duhovniškega življenja; obenem od tedaj vsak dan tudi za zdravje molim, ne zaradi zdravja samega, marveč, da bi mogel kaj storiti v zveličanje ljudi in za božjo čast.« Kartuzijanu p. Nikolaju Bregantu je 5. 4. 1982 pisal: »Moje zdravje je za silo. Vendar bi bilo krivično od mene zoper Gospoda, če bi rekel, da me preveč preizkuša. Starost se mi zelo pozna. Takoj se utrudim in noge me zelo bolijo.«
Kljub slabemu zdravju je vztrajal tako v molitvi kot pri delu. Svoje težave je vdano prenašal in jih v duhu zadoščevanja daroval za rast Božjega kraljestva.
Sveto Srce Jezusovo,
usmili se nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar