30. Naj zmaguje vera zaupanja

Upanje, ki ne razočara, nam je podarjeno v Jezusu Kristusu. On je premagal smrt in zlo s svojim vstajenjem: Kristus je naše Upanje! Na njem moremo graditi resnično civilizacijo upanja in zaupanja: še več - civilizacijo ljubezni!

Pomanjkanje zaupanja je nehvaležnost – morda nezavedna – prav gotovo pa je pomanjkanje preprostosti.

Svetniki niso tako živeli. Bodite otroci, zaupljivi, živite zaupanje; to je glavni temelj moči in vitalnosti. Nič vas ne bo ustavilo. Ne godrnjate vedno nad svojimi bedami, naj vas to ne zaduši … uporabite jih tudi za slavo. Naravno je, da jih imate … Vedno nas bodo spremljale majhne slabosti … pomanjkljivosti, napake … vrzite jih v prepad njegovega Srca. Jezus bo iz tega naredil motiv, da vam da več moči.

Ali veste, kaj je Odrešenik vprašal sv. Hieronima? »Hieronim, Hieronim, nekaj mi daj!«

»Toda, Gospod, ali ti nisem že vsega dal? ... Pripada ti moje življenje, predal sem ti svoje dobrine; vzemi vse, Gospod – moje moči, mojo ljubezen … vse je zate.«

»Hieronim, Hieronim, nekaj si zadržal zase … nisi mi dal tistega, kar želim.«

»Kaj torej želiš, Gospod?«

»Hieronim, daj mi svoje grehe …«

Dajte mu tudi vi svoje grehe in mu recite: »Glej, Učitelj, vzemi … Pridi tvoje kraljestvo!«

Imeti moramo krila in ne živeti kot krti, pod zemljo, brez luči … Jezus vas pozna bolje, kot poznate vi sami sebe; vi sebe vidite brez napak … On jih vidi tisoč! Pozna vas do dna in vas je sprejel takšne kot ste. S sveto Malo Terezijo se mu zahvalite za svojo slabost.

Jezus vas ljubi brez iluzij: ljubi vas uboge, kajti kot Bog pozna vso razsežnost in število vseh vaših bed, ljubi vas bolj, kot kakršno koli bitje, vam odpušča z večjo lahkoto, ker vas bolje pozna in vidi, skupaj z vašimi slabostmi, vašo željo, da bi ga radi ljubili. Verujete to, verujte z živo, trdno vero, neomajno vero, ker je to res, nadvse res.

Pozabite torej sami sebe, da bi mogli misliti nanj. »Ukvarjaj se z menoj - pravi Jezus svojemu izbrancu - in jaz se bom ukvarjal s teboj!«

Mnogi pravijo našemu Gospodu: »Poglej to zadevo in to drugo …« In potem, ko so jih vznemirile njihove majhne zadeve, prosijo: »Pridi tvoje kraljestvo! ...«

Ne, ampak začnite tako: »Pridi tvoje kraljestvo, kraljestvo tvoje ljubezni!« in ob tem bo on rekel: »Na to in na ono zadevo bom mislil jaz.«

Imejte takšno gorečnost, od katere boste živeli, brez osebnih zaskrbljenosti. Razširite svoja srca… vstopite v veliko cerkveno sporočilo Jezusovega Srca. Duša se tako ne bo zadušila, ampak bo vse črpala iz tega Srca, kar pomeni - iz izvira usmiljene Ljubezni.

Kako brezskrbno živimo, če se res izročimo Jezusovemu Srcu! Mnogi mislijo, da se je težko rešiti, vendar se nam, po mojem mnenju, zatem ni lahko izgubiti: ker bi bilo treba pobegniti iz tesnega objema Jezusove ljubezni …

29. Usmiljenje je nad pravičnostjo

Če bi ne bilo tako, bi ne imeli nobenega upanja. Nad vsem je Božje usmiljenje, Bogu hvala! Pater Mateo je predhodnik velike glasnice Božjega usmiljenja, svete Favstine Kowalske.

Premislimo: če je Bog neskončno pravičen - je dejala sveta Mala Terezija - ga je potrebno vendar bolj ljubiti kakor bati se ga, ker prav zato, ker je pravičen, mora biti bolj oče ali mati, kakor pa, da je neizprosen sodnik.

Če je namreč resnica, da so v evangeliju resne besede, je tudi res, da vsa poglavja govorijo o Božji dobroti. In vse uresničevanje učlovečenja in odrešenja, kaj je v bistvu drugega kakor Božje usmiljenje, ki se poniža in vse obdaja, da nam prihrani vse kazni maščevalne pravičnosti.

O da, Bog je pravičen in njegova pravičnost mi zagotavlja njegovo dobroto. Prav zato, ker je pravičen, ne more mene - krhkega kakor travna bilka, drobcenega kakor peščeno zrno, bolnega vse od zibelke - soditi tako, kakor je sodil angele. In dokler bomo hodili po pesku skozi to puščavo, dokler smo tu doli popotniki, bomo otroci in ne sužnji, ljubljeni otroci, ki živijo in se bojujejo pod vodstvom in skrbnostjo Božjega usmiljenja.

Vse, kar nas obdaja, kar govori naši duši, je glas in pouk, ki nas postavlja pred Odrešenika, ki je nenehno delujoč v poslanstvu našega odrešenja.

Duhovništvo, zakramenti, čudovite skrivnosti milosti, Marija, molitev, Cerkev – vse govori o skrivnosti, o Odrešenikovi nežni skrbnosti: razodeva nam tisto dobroto, ob kateri se zdijo najslajše zemeljske nežnosti manj kakor bleda podoba.

Lahko rečemo, da je vse, kar je okrog nas, ustvarjeno in usmerjeno v to, da nas vodi po poti upanja in zaupanja k Jezusovemu Srcu. Mi živimo in dihamo potopljeni v ta ocean usmiljenja.

Poslušajte zdaj zgodbo, ki je morda legenda. V neki cerkvi v Španiji častijo starodavni križ, na katerem Jezusova desna roka brez žeblja prosto visi ob telesu. Ta križ ima svojo zgodovino.

Ob njegovih nogah se je nekega dne spovedoval velik grešnik in dajal znake globokega kesanja. Vendar, v trenutku odveze, se je duhovnik obotavljal … grehi so bili tako številni, tako veliki!

Grešnik pa je milo prosil, naj mu da odvezo: »Dam vam odvezo – reče duhovnik - toda ne padite ponovno.«

Spovedanec je obljubil, toda bil je slaboten in je znova padel …

Kesanje ga je privedlo nazaj k spovednikovim nogam: »Tokrat ne bo odveze,« mu je ta rekel. In spovedanec znova: “Kesam se in ko sem vam obljubil, da ne bom več grešil, sem bil iskren, toda slab sem … odpuščanje, odpuščanje!« In spovednik mu da odvezo, s pripombo: »To je zadnjikrat!«

Minilo je nekaj časa. Toda navada po eni strani in slabost po drugi – grešnik je znova padel: »Zdaj je zadosti – je rekel duhovnik – ti vedno znova padaš, tvoje kesanje ni iskreno.«

»Res je, oče, znova in znova padam, ker sem slaboten. Iskren sem, oče, a sem bolan …« »Ne, zate ni odpuščanja …«

Grešnik zaihti in odide pred Križanega. Kristus stegne svojo visečo desno roko s križa, jo dvigne nad grešnikovo glavo in naredi znamenje odveze. Med tem se zasliši glas, ki je veljal duhovniku: »Nisi ti prelil svoje krvi zanj, ti …«

Ni važno, ali gre za resnico ali za legendo  ...

28. “VERUJTE MOJI LJUBEZNI ...”

Nevera ni samo nepriznavanje, da Bog je. Za kristjana nevera hkrati pomeni nezaupanje vanj, ki je Ljubezen.

Če verujem trditvam Marjete Marije Alakok, če me razodetja v Paray-le-Monialu tako prepričajo, je razlog za to v tem, da so zgovorna ponavljanja evangelija.

Ne potrebujem Marjete Marije Alakok niti nikogar, da spoznam Jezusovo Srce. “Veruj moji ljubezni in ne boj se,” ponavlja skozi čase vsem dušam, ki so ga prizadele: “Prišel sem iskat in rešit, kar je izgubljeno” (prim. Lk 19,10).

Nočejo verovati tolikšni ljubezni. “Če je on svet, pravijo – naj ostane s svetimi in naj ne jé z grešniki.” Torej bi moral ostati v nebesih pri angelih!

Janzenisti bi radi ločili evangelij od ljubezni. Oni zahtevajo pravičnost kakor apostoli, ko še niso razumeli nauk svojega Učenika: “Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?” (Lk 9,54).

Narediti, da pade Ogenj Ljubezni z neba: to je potrebno!

Nekateri vedno govorijo o pravičnosti. Nedvomno pravičnost je, ker Bog je Bog, Toda če pravičnost stopi na mesto, kjer bi morala biti ljubezen, je to v bistvu Judova zgodba ... Če bi bila samo pravičnost, bi ne bile potrebne niti spovednice niti evharistija. Če bi mi bili angeli, bi mi ne bili tu doli na zemlji.

Kaj bi bilo z nami, če bi Kralj angelov ne prišel med nas kot ubožec tja, kamor bi si angeli ne upali priti: da s svojimi Božjimi rokami zbere nas, bedne, da nam nadene oblačila slave? In to pod enim samim pogojem, da verujemo z neizmerno vero njegovi ljubezni in da iz nje živimo.

Da, mi smo verovali njegovemu Srcu, njegovi ljubezni; mi poznamo njega, ki smo se mu izročili: “Vem komu sem veroval.” Slišali smo velike besede: “Hočem usmiljenje!” in naše oči so se napolnile s solzami; kesanje, veselje in ljubezen so preplavili naša srca.

Nikdar ne bom pozabil tega, kar mi je rekel neki mož, ki je bil vzgojen v janzenistični šoli:

“Pater, prosim vas, ne govorite mi o Jezusovem Srcu, ne razumem ničesar o teh teorijah usmiljenja in o teh poteh ljubezni. Kar zadeva mene, prosim samo pravičnost.”

Nesrečnik! Kaj bi bilo z njim, če bi bil Gospod z njim samo pravičen, ne pa tudi usmiljeni Odrešenik. Spoznal pa je, preden je umrl, nauk in pot ljubezni.

To je eden največjih spreobrnjencev, ki sem jih srečal. Umrl je medtem, ko je pritiskal na svoje prsi podobo Jezusovega Srca in prosil usmiljenja.

Rekel sem »eden največjih spreobrnjencev«, ker je težje porušiti trdnjave napuha, ki so jih postavili zanikovalci ljubezni, kakor pa spremeniti razuzdanca ali spreobrniti nevernika.

27. Ozirajmo se k Soncu, ne vase!

Duhovno življenje je življenje Boga v nas in naše življenje je s Kristusom skrito v Bogu!

Oh, vse preveč mislimo nase in vse premalo na Boga! Glejte v sonce Božjega Srca in ne drugam: tako boste gledali na svoje napake v neskončnem horizontu Božjega usmiljenja.

Jezus je rekel sveti Marjeti Mariji Alakok: “Pazi, da ne boš nikdar odprla oči, da bi gledala sebe izven mene!” (Vie et oeuvres I, 93).

Jezus je lačen naše bede. Ves evangelij to dokazuje z ganljivimi zgodbami. On nas ne ozdravlja v nestrpni naglici, kajti hoče nas s ponižanji ozdraviti mnogo hujšega zla: napuha!

Prebirajte zgodbo o Mariji Magdaleni in zgodbo o Samarijanki, zgodbo o prešuštnici, zgodbo o izgubljenem sinu …

Preberite v evangeliju besede farizejev: “Ta sprejema grešnike in jé z njimi” (Lk 15,1). Ali pa: “Zakaj vaš Učitelj jé s cestninarji in grešniki?” (Mt 9,11).

Naši grehi ga privlačijo, zato mu moramo popolnoma zaupati. Nikoli ne bomo imeli preveč zaupanja!

9Ali nismo morda nasledniki grešnikov, o katerih govori evangelij, četudi smo krivci na drugačen način? In tisti Jezus, ki je sprejemal njihova vabila in ki jih je včasih tudi izzival, je sedaj isti Jezus.

Enkrat z vselej se vendar prepričajmo, da ta Zdravnik, ki je poln modrosti in dobrote, pričakuje s strani bolnika, katerega hoče ozdraviti tudi za ceno svojega življenja, samo plačilo zaupanja!

Naši grehi ne bodo mogli nikdar biti neskončni: njegovo usmiljenje pa bo vedno neskončno, vedno.

Združite vendar ti dve brezni: neskončno brezno usmiljenja in skoraj neskončno brezno naših žalitev … Glejte, to mora biti merilo vaše zaupljive ljubezni.

Mnogi ljudje, tudi pobožni, so naredili iz svetega Srca nekakšno pesniško pobožnost, ki izključno temelji na razodetjih v Paray-le-Monialu. O ne, ni tako! Jaz najdem Jezusovo Srce, kakršno je – nežno, dobro, pravično, sočutno, usmiljeno - v vsaki vrstici evangelija, v vsaki besedi Učitelja, ki ga molim.

Za temelj nauka o Jezusovem Srcu je treba postaviti to, kar nam razodevajo njegov Betlehem, njegov Nazaret, njegovo javno življenje, njegova Kalvarija.

26. Luč, ki nas vabi k sebi

Luč nas je ustvarila, Luč nas je rešila – otroci Luči smo: ne bežimo proč od nje!

Samo “malim” dušam je dano, da razumejo do globine ta polet ljubezni. Pogosto pa gre tu za sovražnikovo zavist, da bi vas oddaljil od Boga s tem, da vam vedno znova predočuje vašo raznoliko bedo, vaše krivde.

V tem gre za zaskrbljenost mojega jaza in ne za Jezusovo zaskrbljenost.

Pojdite pred tabernakelj in vprašajte Božjega Učitelja, naj vam pripoveduje o svojem srečanju s Samarijanko. Ali ni bil Jezus prvi, ki je izzval pogovor s to veliko grešnico? Ali so bile morda njegove besede trde, da bi jo prisilile k begu, da bi skrila svojo sramoto? In vendar je ta nesrečnica stala pred Svetostjo samo.

In kakšen vtis je dobila ta ženska, kakšen je bil neposreden učinek stika, med mrtvecem, kar je bila sama, in Življenjem, ki je Jezus?Ali je bil to strah, zmedenost, malosrčnost - ali pa je bilo to le močnejše zavedanje krivde v njeni vesti,združeno z upanjem, ki je prihajalo vanjo z lučjo; ljubezen, ki jo je pretresla in jo spreobrnila tako, da je postala apóstolka tega Učitelja, čigar Srce jo je spremenilo?

Zapomnimo si torej enkrat za vselej ta lepi, tako tolažilni nauk! Nikdar naj ne pozabimo, da se v dobrih dušah začenja zlo tako, da se duše postopno oddaljujejo od Jezusa, in nasprotno, da krepost postane vse resničnejša, vse močnejša v meri, v kateri se duša približuje viru življenja in svetosti, Odrešenikovemu Srcu.

Če se vam torej zdi, da ste na poti kreposti namesto napredovanja zdrsnili malo nazaj, ne bodite zaskrbljeni. Prah vaše nepopolnosti bo toliko bolj opazen, kolikor bolj se boste približali božjemu Soncu. Kolikor bolj so svetniki bližje Bogu, toliko bolj čutijo v sebi brezna svoje nevrednosti.

Če Bog dovoljuje, da začutite v sebi napuh, skušnjavo, vas hoče s tem napraviti bolj ponižne, bolj majhne. Ali mar to, da bolj jasno vidite svojo raznovrstno bedo, res pomeni, da ste postali slabši?