“Jaz
sem, ne bojte se!” Izjemna
beseda, ena med najlepšimi in najbolj tolažilnimi. »Ne bojte se, jaz sem … vaš
oče, vaš brat, vaš prijatelj, vaš odrešenik: Ne bojte se!«
In
zakaj? ... »Ker sem jaz. Če bi bil
angel, prerok, svetnik, bi se lahko bali! Toda jaz sem Jezus.«
Da,
ker je on - Jezus, Bog odrešenik, usmiljeni sodnik, moramo biti mirni v srcu,
kljub našim slabostim. Zato je on sam rekel, ko se je obrnil k nam ubogim: »Mir
z vami.« In dodal: »Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam«.Njegov mir, ne naš
mir, ki temelji na utvarah in na sebični ljubezni, njegov mir, ki ni mir tega
sveta, tako strahotno ponarejen.
Da,
če zaupamo njegovemu usmiljenju, mi ubogi bolniki, moremo in moramo biti mirni.
Nočem s tem reči, da moramo varati sebe, češ kako pomembna je naša pravičnost.
Pravim,
da moramo živeti v miru, v miru, ki nam ga daje Božji Odrešenik, nam slabotnim
okrevancem, ranjencem; v miru, ki temelji na trdni veri, na njegovi častni
besedi, na njegovem usmiljenju; ki je zdravilo in nas ozdravlja vseh naših
grehov.
Kaj
lahko storimo mi v duhovnem življenju, da bi se dvignili do plemenitosti, če
nimamo te največje moči med vsemi, moči zaupanja?
Zaupajmo!
Zaupanje v ljubezen je največja moč v življenju svetosti. Kako smo ubogi!
Zahtevati, da bi leteli brez kril pomeni, da bi se vrgli v prepad obupa. Nujno
potrebno je zaupanje, da bi se mogli dvigniti v višino. S tem bi se mogli
dvigniti v nebesa: ne tako, da se odrinemo z našimi slabotnimi nogami, ampak na
krilih ljubezni…v Jezusovem objemu in na njegovem Srcu. In vse to je iz globokega brezna naše bede.
In
ne recimo, lepo prosim, da je to zaupanje predrzno! Kakor Magdalena, moremo in
moramo tudi mi napredovati, in to ne opirajoč se na slabotne bergle naših
kreposti, naših sklepov, ampak na vsemogočnost Jezusovega usmiljenja. Če nas
on, Jezus, ki je Gospodar usmiljenja, ne navdihuje z zaupanjem, kdo nas bo
potem še navdihoval? Spustil se je sem dol na zemljo, da bi nam prinesel… kaj? Sodbo?
Ne. Strogost pravičnosti? Kazni? Ne, tisočkrat ne! Samo zato, da nas za vsako
ceno odreši, je delal vse te čudovite stvari, ki sijejo na nas iz ozadja podobe
njegovega Presvetega Srca.
Berite
evangelij, berite ga premišljevaje, odprite ga na katerikoli strani in boste
zaslišali, tudi v prekletstvih in v izrazih Jezusove jeze, utripe Srca, ki je
polno ljubezni. Ne moremo spreminjati niti besedila niti smisla njegovih besed:
prišel je, da rešuje nas, ki smo tukaj, podari mir, da odpušča in podarja
nebesa, še posebej, pravim, tistim, ki so mu pripravili Kalvarijo: “Oče,
odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!” (Lk 23,34). S tem namenom je sam sebe
izničil, tako da je privzel podobo služabnika (prim. Flp 2,7), si oblekel naše
slabosti, našo bednost. Vso tvojo bedo, ti pravi, sprejmem v svoje srce.
“V
resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine.” (Iz 53,4) “Mož
bolečin in znanec bolezni.” (Iz 53,3).
V širšem
in ne dobesednem smislu smemo, z ozirom nanj, uporabiti svetopisemske besede:
“Brezno kliče breznu” (Ps 42,8). Brezno naše bede, naše pokvarjenosti, našega
zla, je nase pritegnilo brezno usmiljenja, dobrote, ljubezni. Betlehem je
simbol soočenja s srhljivo resničnostjo bede našega srca. Ko v svetem obhajilu
Jezus pride v naša srca, ali ne najde tu kup bede, ki je hujša od tiste v hlevu
…?
In
vendar, s kakšno žejo, s kakšnim žarom nas spodbuja, nam naroča, naj ga
sprejmemo v svetem obhajilu.
In
krivoverstvo hladnega janzenizma mu je zanikalo pravico, da se skloni nad nas
in da izzove naše zaupanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar