***
Prenova, za katero
si danes prizadeva Cerkev tudi pri nas, ne pomeni najprej zunanje načrtovanje,
spremembo ali uvedbo struktur in akcijo, ampak pomeni prenovo človekove
notranjosti, srca. V tem se krščanska prenova bistveno razlikuje od vsake
družbene prenove.
Od ozdravitve srca
posameznikov, družin, cerkvenih skupnosti je v veliki meri odvisna tudi
resnična prenova družbe, zlasti počlovečenje kulture, saj prava kultura izvira
iz kulture srca. Ne smemo pozabiti, da smo kristjani v družbi – v najglobljem
smislu – kakor duša v telesu, kakor beremo v Pismu Diognetu iz 2.stoletja.
Prav je, da že v
začetku razmišljanja o Jezusovem Srcu poudarimo osnovno trditev: Če hočemo
kristjani prenoviti svoja srca in posredno tudi srce družbe, se moramo obrniti
k izviru prenove, k prebodenemu Kristusovemu Srcu, iz katerega nam pritekajo
reke žive vode. Pri tem gre za duhovno vizijo cerkvenega izročila in tudi za
temeljno vizijo papeža Benedikta XVI. Tu je skrivnost nenehnega rojevanja
Cerkve in moč ter svežina njene stalne prenove. Le z ljubeznijo Kristusovega
Srca se lahko učinkovito trudimo za spolnjevanje dvojne zapovedi, ki bistveno
določa krščansko prenovo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso
dušo, z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,27).
Če prav premislimo
skrivnost našega odrešenja, ugotovimo, da je skrivnost prenove Cerkve in družbe
bistveno v poglobljenem češčenju Jezusovega Srca, v duhovnosti, ki je vsa
zazrta vanj in zajema iz njega.
Zdrava duhovnost ali pobožnjakarstvo?
Duhovnost, ki se
navdihuje v češčenju prebodenega Kristusovega Srca, nikakor ni posladkano
čustvovanje in intimizem, ki naj bi ga bili v Cerkev vnesli nekateri mistiki,
zanesenjaški duhovni nevrotiki (kot protiutež hladnemu janzenizmu), in to na
škodo zdravi krščanski zavzetosti, ki naj spreminja svet. Da ne govorimo o
očitkih svojevrstne duhovne magije, malikovalstva ali celo fetišizma, ki jih je
slišati na račun te duhovnosti!
Kar je upravičenih
očitkov, le-ti nikakor ne morejo izhajati iz resne teološke kritike te
duhovnosti, ampak iz psihološke reakcije, ki jo pri mnogih vzbuja njena
konkretna zunanja oblika ozirom praksa: pri tem gre včasih za nemogoče kičaste
podobe in kipe, sladkobno izražanje, osredotočenje na zunanjost, obrobna
pretiravanja, napačna pričakovanja itd. Z druge strani pa je treba tudi
poudariti, da umetnost ne more biti bistveni kriterij postavitve ali
predstavitve simbolov krščanske duhovnosti in tudi, da zato noben verski simbol
ne more biti v obstoju podvržen končni razsodbi umetnostne kritike – ki se
poleg tega sama spreminja glede na obdobja.
Ko današnji ljudje
slišijo besedo o češčenju Jezusovega Srca, mnogi pomislijo na oznako
»pobožnost«, ki jo – po njihovem pojmovanju – že v samem izrazu bistveno
označuje svetobežnost. Zato je treba izraz »češčenje Jezusovega Srca« ali
»pobožnost do Jezusovega Srca« sproti očiščevati vsake svetobežnosti in ju
rajši teološko vedno znova predstaviti kot »duhovnost«, ki se navdihuje ob
Jezusovem Srcu, kar vključuje duhovno zrenje (kontemplacijo) in življenjsko
delovanje (akcijo).
Vse, kar smo
našteli kot pomislek proti češčenju Jezusovega Srca ali celo kot razlog za
zavračanje takšne pobožnosti, pomeni spričo njene svetopisemske in cerkvene
utemeljenosti izziv in povabilo, da jo teologi, duhovni pisci in umetniki dobro
predstavijo.
Ob vseh gornjih
pomislekih je končno treba reči, da je iskrena »pobožnost« do Jezusovega Srca –
kljub vprašljivim estetskim predstavitvam ali ob njih – v našem narodu in v
vesoljni Cerkvi rodila veliko dobrih sadov, zlasti v družinah. O tem pričujejo
pretekli slovenski rodovi in zgodovina njihove svetosti. V njih je živela in
delovala pristna vera, takšna, ki se ne ustavlja ob zunanji prestavitvi, ampak
ki skoznjo prodira do bistva.
Očitek, da je ta
duhovnost dokončno preživeta in da ne sodi v sodobno krščanstvo, razodeva samo
nepoznavanje njenega bistva, ki ni časovno pogojeno.
Kdor je bral
okrožnico Pija XII. o češčenju Jezusovega Srca, ki je bila izdana leta 1956, ob
stoletnici razglasitve slovesnega praznika Srca Jezusovega (Haurietis aquas –
Zajemali boste vodo, Ljubljana 1958, ponatis 2006, CD 113), bo hitro zavrgel
vse omenjene ugovore in predsodke, saj bo spoznal, da je tako imenovana
»pobožnost do Srca Jezusovega« solidno biblično-teološko osnovana. Da to ni
neka pobožnost med mnogimi drugimi, ampak da v sebi povzema vse krščanstvo.
Zasnove te pobožnosti segajo že v Staro zavezo, njeno slovesno razodetje pa je
na Kalvariji, ko je neznan rimski vojak s sulico prebodel Jezusovo stran, iz
katere sta takoj pritekli kri in voda (Jn 19,34).
Česar ne poznaš,
tega si tudi ne želiš, pravi pregovor. »Če bi poznala Božji dar in kdo je, ki
ti pravi: 'Daj mi piti', bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10), je
Jezus rekel Samarijanki ...
Že samo dejstvo, da
je Cerkev za vesoljno občestvo uvedla poseben, slovesen praznik Srca Jezusovega
in da to pobožnost vedno znova priporoča, bi moralo resnemu verniku
zadostovati, da v tem dejanju Cerkve zasluti globoke teološke razloge in da
zato zavrže očitke kot krivične in smešne, če že ne razume uvedbe slovesnega
praznika Jezusovega Srca kot veliko in resno Kristusovo povabilo.
O bistvu in
aktualnosti »pobožnosti« do Jezusovega Srca je papež sv. Janez Pavel II. – bil
je ves zasidran v tej duhovnosti – v Paray-Le-Monialu oktobra 1986 govoril
takole:
»Bistvene prvine te
pobožnosti so stalno vključene v duhovnost Cerkve skozi vso njeno zgodovino. Od
vsega začetka je Cerkev zazrta v prebodeno Srce križanega Kristusa, iz katerega
sta pritekli kri in voda, simbola zakramentov, ki vzpostavljajo Cerkev; v Srcu
učlovečene Besede so (cerkveni) očetje krščanskega Vzhoda in Zahoda gledali
začetek celotnega dela našega odrešenja, sad ljubezni našega Božjega
Odrešenika, čigar prebodeno Srce je njen posebno izrazit simbol.«
»Ko nas 2.
vatikanski koncil spominja na to, da nas je Kristus, učlovečena Beseda, 'ljubil
s človeškim srcem', nam obenem zagotavlja, da njegovo 'oznanilo nikakor ne
ponižuje človeka: nasprotno, vliva mu luč, življenje in svobodo za njegov
napredek, ... saj razen njega ni stvari, ki bi mogla zadovoljiti človekovo
srce' (CS 22,21).«
»V Kristusovem Srcu
spoznava človeško srce resničen in edini smisel življenja in poslanstva,
razumeva vrednost pristnega krščanskega življenja, najde zaščito pred
različnimi izkvarjenostmi, zedinjujoč sinovsko ljubezen do Boga z ljubeznijo do
bližnjega. Na ta način – in to je pristen pomen zadoščevanja, ki ga želi
Odrešenikovo Srce – se na ruševinah, ki sta jih nagrmadila sovraštvo in
nasilje, lahko gradi civilizacija ljubezni, ki jo tako zelo želimo, kraljestvo
Kristusovega Srca.«
Bolezen modernega človeka
V svetopisemskem
pojmovanju – pa tudi v pristnem in splošno človeškem pojmovanju – je srce
notranje počelo, organ človekovega osebnostnega življenja, notranje središče,
iz katerega izhajajo vse silnice njegovega bistva in delovanja, in se v njem
združujejo vse zunanje silnice. Srce je skriti izvir in središče vsega
človekovega religiozno-nravstvenega življenja in delovanja. S srcem ljudje
čustvujemo, s srcem dojemamo, v srcu se odločamo. Srce je najbolj notranje
jedro človekove osebe, njeno bistvo. Srce je sedež vseh najbolj notranjih
misli, v nasprotju z zunanjim, vidnim človekom.
Če se v tej luči
vprašamo, kako je z današnjim človekom, pridemo do čudne in tragične
ugotovitve: današnji človek je sploh izgubil svojo notranjost, svoje središče;
pozabil je na srce – vse manj ga čuti v sebi in drugih: v družini, v
sodelavcih, ljudeh in družbi. Potrebna sta mu temeljni obrat (spre-obrnitev) in
poglobitev: iz zunanjosti v notranjost, v srce, kjer prebiva človek.
Ljudje bi torej
morali »sestopiti« v svojo notranjost. Drug drugemu bi morali pomagati najti –
ali sploh odkriti – srce, saj je srce središče osebe. Brez njega je oseba brez
jedra in vsebine, tako rekoč puhla, izvotljena, prazna: samo zunanja maska
(mnogo bolj pozunanjena kot pa so jo nekoč pojmovali stari Grki, ki so jo
uporabljali v teatru).
Vse dokler ne bomo
odkrili v sebi in v drugih živega, utripajočega, čutečega srca, vse dotlej bo
tako imenovani personalizem le prazna fraza, prizadevanje zanj pa jalovo
početje.
Toda, ali more
uspeti poizkus, da človeku spet »vrnemo« srce? Pomislimo na tragični paradoks
našega časa:
Ob naraščanju in
napredovanju antropoloških znanosti, ob vse globljem in vse širšem poznavanju
človekove psihe je prav v civiliziranih deželah, kjer je vse to v razcvetu, v
ljudeh in med ljudmi vse manj občutja za človekovo notranjost. Psihologi in
sociologi ugotavljajo »krizo identitete«, pa razklanost zavesti, razpršenost
osebnosti posameznikov in skupnosti, in tudi, da je že kar »udomačeni« in
splošno priznani praktični in teoretični materializem dobesedno popredmetil
ljudi in njihove odnose. Še več: psiha sodobnega človeka se nevarno spreminja,
in depresija, ki zajema vse širše kroge, se nikakor ne da opisati z dosedanjo
metodo diagnosticiranja, kaj šele zdraviti z zdravili in posegi dosedanjih
terapevtskih metod. Tehnična kultura (!?) je človeka kot takega (v praksi pa
tudi žive ljudi) razstavila na sestavne dele, v osebo pa ga ne zna ponovno
sestaviti. V tem oziru je vprašljiv tudi razmah specialnih humanističnih
znanosti, ki se jim izmika skrivnost človeka kot takega, skrivnost osebe.
Diagnoza bolezni
modernega človeka in družbe je: »deficit srca«, izguba notranjosti. Pri vsem tem
je najbolj tragično to, da je svetna terapija te bolezni v bistvu brez uspeha.
Terapija srca
Gornje ugotovitve
bi morale spodbuditi vse kristjane, ki se v duhu Cerkve borijo za človeka, da
iščejo navdih in moč za njegovo poosebljenje in ozdravitev tam, kjer ga edino
lahko dobijo: v Srcu Kristusa, človekovega Odrešenika. Da, v njegovem Srcu, saj
se zgolj splošno poudarjanje Jezusa in njegovega nauka kaj hitro izrodi v
brezosebni krščanski humanizem – ideologijo, ki v svojem delovanju prezre to,
za kar se pravzaprav bori, živo osebo.
Človek bo tem bolj
začutil sebe kot osebo, čim bolj se bo osredotočil v osebo Jezusa Kristusa, ali
bolje: v njeno središče, Srce, saj je po besedah Janeza Pavla II. oz. 2.
vatikanskega koncila Kristus »edinstveno in neponovljivo prodrl v skrivnost
človeka in stopil v njegovo 'srce'«
( Odrešenik človeka,
8). Šele »v skrivnosti učlovečene Besede res v jasni luči zažari skrivnost
človeka« (CS 22). Kristusovo Srce vrača človeku njegovo osnovno identiteto.
Ko se danes
vprašujemo o vzrokih krize človekove notranjosti (v krizi je človek in ne le
nekaj v njem), ne smemo kot kristjani prezreti najglobljega in temeljnega
vzroka – ateizma. Ko namreč človek teoretično zanika Boga ali ga praktično
izrini iz svojega življenja, obenem zanika samega sebe in samega sebe izrini iz
lastne notranjosti v anonimnost. Ateizem pomeni obenem dehumanizacijo, smrt
človeka. Smrt Boga v človeški zavesti je smrt človeka v človeku. Teološki in
antropološki vidik sta med seboj nujno povezana, in če humanizem, ki ga
oblikujejo ideologije, to dvoje ločuje, se le-ta v bistvu obrača proti temu,
kar želi graditi, proti človeku. V tem pogledu lahko s teologom de Lubacom
ugotovimo, da gre danes za dramo ateističnega humanizma oz. za njegove
strahotne posledice.
Če se hoče Cerkev
uspešno upreti ateizaciji (to je tudi dolžna, ob spoštovanju svobode vsakega
človeka) in tudi dehumanizaciji, razčlovečenju tako v svetu kulture kakor tudi
v vsakdanjem življenju ljudi – mora v svoji teologiji, duhovnosti in
oznanjevanju vse bolj upirati pogled v Kristusa, ki je konkretno, človeško
razodetje živega Boga (»Kdor vidi mene, vidi Očeta« – Jn 14,9). Svoj pogled naj
usmerja v središče njegove osebe, v Srce, v njegovo neizmerno etično veličino
in darujočo se ljubezen.
Krščanska vera se
namreč bistveno poraja iz izkustva Kristusove ljubezni in v njem se tudi ohranja.
V tem ima prva okrožnica papeža Benedikta XVI. Bog je ljubezen programski pomen
za poslanstvo in delovanje Cerkve, in je v popolnem sozvočju z duhom 2.
vatikanskega koncila in s prvo in temeljno okrožnico papeža sv. Janeza Pavla
II. Odrešenik človeka.
Ker tega izkustva
Boga, ki je ljubezen in se je razodel v Jezusu Kristusu, danes mnogi nimajo,
zapuščajo Cerkev in iščejo rešitve v različnih psiholoških metodah samoiskanja,
ali pa se preprosto pridružujejo različnim sektam ali novim oblikam alternativne
duhovnosti (new age), ki jim nudijo neposredno notranje doživetje, neko
umiritev in občutek varnosti.
Sestop človeka v
lastno srce je mogoč le ob sestopu v Srce učlovečenega Boga. Le v njem človek
zares najde samega sebe. Točneje: človek bo našel samega sebe, če se bo pustil
najti, če bo sprejel ljubezen Jezusa Kristusa. Šele ko se človek čuti
sprejetega, od Boga ljubljenega, lahko končno najde oziroma sprejme in vzljubi
samega sebe, Boga in bližnjega. »Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili
Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn
4,10).
»Človek ne more
živeti brez ljubezni. Sam sebi ostane nerazumljiv; njegovo življenje je brez
smisla, če ni v njem ljubezni, če ne najde ljubezni, če ljubezni ne izkusi in
si je ne prisvoji, skratka, če ljubezni ni deležen. Prav zaradi tega šele
Kristus Odrešenik popolnoma razodene človeka človeku« (Odrešenik človeka, 10).
Ker je sodobni
človek pozabil na srce, ker nima izkustva Božje ljubezni, ki jo razodeva in
daje Kristusovo Srce – ali ker se je tej ljubezni zaprl – postaja končno sam do
sebe sovražen in napadalen do vseh in vsega. Družba pa, ki jo s tem dejansko
soustvarja (in jo soustvarjamo tudi mi kristjani!), postaja zaradi tega vse
bolj nečloveška, sovražna in ubijalska.
Gre za kulturo
smrti, če uporabimo diagnozo časa, ki jo je izrekel papež Janez Pavel II.
Pomislimo na skoraj
vsesplošno opustošenje v družinah, strahotno naraščanje ločitev zakonov,
odtujenost med ljudmi in grobost, individualne in kolektivne egoizme vseh vrst,
socialno nepravičnost in teptanje človekovih pravic, potiskanje nemočnih in
ubogih na rob, zanemarjanje in izoliranje telesnih in duševnih bolnikov ter
ostarelih, da ne govorimo še posebej o otrocih: zaradi ločitve staršev
osirotelih, nesprejetih, odrinjenih, ljubezni stradajočih in (da ne pozabimo
posebnega zločina moderne civilne družbe!) – milijonov splavljenih.
Še zmeraj,
pravzaprav vedno bolj je za moderno družbo aktualna diagnoza, ki jo je o ljudeh
propadajočega rimskega imperija postavil apostol Pavel, da so (smo) »brez
pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja« (Rim 1,30).
Kako bomo pomagali
sami sebi, če ne tako, da se odpremo ljubezni usmiljenega Jezusovega Srca?
Premisleka vredne
so besede, ki jih je leta 1981 pred svojimi izrekel vrhovni predstojnik
jezuitskega reda, pater Pedro Arrupe, danes Božji služabnik v postopku
beatifikacije:
»V češčenju
Kristusovega Srca se skriva velikanska moč. Gre za čudovito milost, ki nam jo
Bog podarja ... Morda nam manjka nekaj cerkvene ponižnosti, da bi jo sprejeli.
Naš apostolat bi v njej našel novo moč in nam ne bi bilo treba dolgo čakati, da
bi videli uspehe tako v svojem osebnem življenju kakor v svojih apostolskih
naporih ...
Ne bodimo
domišljavi in ne mislimo, da smo vzvišeni nad pobožnostjo, ki se izraža v
simbolu ali grafični predstavitvi tega simbola. Ne hodimo za 'modrimi in
razumnimi' tega sveta, ki jim Oče skriva svoje skrivnostne resničnosti, poučuje
pa tiste, ki so postali majhni. Imejmo preprosto srce, ki je prvi pogoj vsakega
globokega spreobrnjenja.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar