Veselje,
bolečine, utvare, nehvaležnosti, žalost vdirajo v hišo kot hrumeč hudournik …
A Jezusa
pustijo zunaj pred vrati, vsega mokrega od nočne rose.
Njegove
oči so polne solz, njegovo Srce je ranjeno. Nežen in potrpežljiv še vedno čaka …
“Odprite
– odprite mi – jaz sem, Jezus, edini prijatelj v dneh, ko ni sonca; ki te ne
pozablja, ki se ne spreminja, ki ostaja, ki zvesto ostaja: sprejmite me, jaz
sem: neskončno usmiljenje.”
Končno
se vrata odprejo … Toda kakšno razočaranje!
Ne
odprejo se zanj: vstopila je Smrt – in on, Kralj slave, se pririne noter za
mrliškim oglednikom!
Groza,
velikokrat on vstopi samo zato, da joče nad mrličem.
To je
žalostna zgodba o neštevilnih dušah, o neštevilnih družinah, o neskončni
ljubezni in o skoraj neskončni nehvaležnosti.
Božja
potrpežljivost ljubezni, ki čaka! “Glej to Srce! ...”
On bi
lahko vdrl skozi vrata, ki se mu nočejo odpreti, lahko bi uporabil svojo
oblast, saj je On resnični Gospodar.
Toda ne,
ne mara izsiljenega sprejema, On hoče dar svobodnega in iskrenega srca, on hoče
ljubezen.
Jezus ni
ljubljen! … Ni ljubljen! …, tudi ne s strani tistih, ki mislijo, da so njegovi
prijatelji.
Kaj naj
še stori, da bi nas pridobil?
Postal
je človek, umrl je na križu, skril se je pod kopreno hostije. Ali res zato, da
bi se ga bali?
Če bi od
nas pričakoval strah, je imel za ta cilj dovolj sredstev v svoji vsemogočnosti
in svoji pravičnosti!
Kaj
torej, ali človeško srce ni sposobno dati drugačnega odgovora kot strah, da bi
odgovorilo na prekipevajoče obdarovanje z Božjo ljubeznijo?
Ali je
mar človek suženj, najemnik, in ne otrok? In če je otrok, kje je njegova
ljubezen, njegova otroška vdanost?
Slišim,
kako nekateri govorijo: Sveti Duh nas uči, da je “strah Božji začetek
modrosti”.
Začetek
- da, toda ne vrhunec!
Temelj
stavbe našega posvečenja je božji strah, in ta naj tudi ostaja; toda na vrh
postavljamo ljubezen i- n kdo pa bo prišel na ta vrh, če ne vi, učenci
Presvetega Srca?
Ni komentarjev:
Objavite komentar