petek, 14. junij 2019

14. Jezus še vedno čaka …

Jezus, Odrešenik človeka, še vedno čaka pred človekovimi vrati, da vstopi v njegovo hišo. Doklej, doklej še?

Veselje, bolečine, utvare, nehvaležnosti, žalost vdirajo v hišo kot hrumeč hudournik …
A Jezusa pustijo zunaj pred vrati, vsega mokrega od nočne rose.
Njegove oči so polne solz, njegovo Srce je ranjeno. Nežen in potrpežljiv še vedno čaka …
“Odprite – odprite mi – jaz sem, Jezus, edini prijatelj v dneh, ko ni sonca; ki te ne pozablja, ki se ne spreminja, ki ostaja, ki zvesto ostaja: sprejmite me, jaz sem: neskončno usmiljenje.”
Končno se vrata odprejo … Toda kakšno razočaranje!
Ne odprejo se zanj: vstopila je Smrt – in on, Kralj slave, se pririne noter za mrliškim oglednikom!
Groza, velikokrat on vstopi samo zato, da joče nad mrličem.
To je žalostna zgodba o neštevilnih dušah, o neštevilnih družinah, o neskončni ljubezni in o skoraj neskončni nehvaležnosti.
Božja potrpežljivost ljubezni, ki čaka! “Glej to Srce! ...”
On bi lahko vdrl skozi vrata, ki se mu nočejo odpreti, lahko bi uporabil svojo oblast, saj je On resnični Gospodar.
Toda ne, ne mara izsiljenega sprejema, On hoče dar svobodnega in iskrenega srca, on hoče ljubezen.
Jezus ni ljubljen! … Ni ljubljen! …, tudi ne s strani tistih, ki mislijo, da so njegovi prijatelji.
Kaj naj še stori, da bi nas pridobil?
Postal je človek, umrl je na križu, skril se je pod kopreno hostije. Ali res zato, da bi se ga bali?
Če bi od nas pričakoval strah, je imel za ta cilj dovolj sredstev v svoji vsemogočnosti in svoji pravičnosti!
Kaj torej, ali človeško srce ni sposobno dati drugačnega odgovora kot strah, da bi odgovorilo na prekipevajoče obdarovanje z Božjo ljubeznijo?
Ali je mar človek suženj, najemnik, in ne otrok? In če je otrok, kje je njegova ljubezen, njegova otroška vdanost?
Slišim, kako nekateri govorijo: Sveti Duh nas uči, da je “strah Božji začetek modrosti”.
Začetek - da, toda ne vrhunec!
Temelj stavbe našega posvečenja je božji strah, in ta naj tudi ostaja; toda na vrh postavljamo ljubezen i- n kdo pa bo prišel na ta vrh, če ne vi, učenci Presvetega Srca?

Ni komentarjev:

Objavite komentar