Naj spet
ponovim: občutiti, uživati, točiti solze ... vse to še niso neizpodbitna
znamenja velike ljubezni.
Z druge
strani pa v duhovni suši svetniki pridejo do občutja naveličanosti v odnosu do
Boga in do božjih reči, kar pa ne pomeni pomanjkanja ljubezni.
Nasprotno:
to je znamenje dozorele in krepke ljubezni, ki se osvobaja čutnosti in drugih
otročjih pojavov.
Veliki teologi
so lahko mrzli in ledeni, čeprav so razgledani. So žive biblioteke in so
vsrkali vase vso modrost svetega Bernarda in svetega Tomaža Akvinskega, vendar
pa ne ljubijo, kakor sta ljubila onadva: ti mrzli modreci nimajo Kristusove ljubezni.
Naša
teologija je teologija ljubezni!
Ne:
resnična ljubezen ni občutje, mehkoba, utripanje srca … Je nekaj mnogo
močnejšega, je nekaj najlepšega, kar lahko imamo tu: ljubiti pomeni živeti iz
Boga.
Jezus
torej pričakuje od nas zavzeto ljubezen, ljubezen duha in volje, ne čustva.
Nekatere
duše so zares videti kot iz ledu in vendar lahko opečejo kot plamen! - to je
lahko ljubezen velikih želja.
V ozadju
velike želje je vedno velika ljubezen.
Pri
sveti Katarini Sienski beremo:
“Jaz,
neskončni Bog, hočem, da mi služite na neskončen način. Toda od neskončnega nimate
drugega kot željo in polet vaše duše” (Pogovori, IV).
Ko je
ljubezen globoka in živa v srcu, prižge nenasitne želje, ohranja goreče težnje,
vzbuja prezir pozemeljskosti, muhavosti, trenutnih sanjarjenj.
Velike
želje rušijo mehaničnost, to veliko nevarnost pobožnega življenja, in vodijo
proč od prepada, ki se imenuje pozemeljskost kreposti.
V
plemeniti in odprti duši so velike želje kakor peruti, s katerimi letimo za
Božjim Orlom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar