Jezus je
klical … Jezus kliče … in ne sliši odgovora, razen tega:
“Samo en
trenutek, Gospod, moram opraviti toliko stvari … moja prihodnost ... moji
interesi ... moje dobrine … počakaj, prosim!”
In Jezus
čaka, dolgo čaka. Bo imel srečo ali ne?
Ponovno
potrka.
“Me boš
sedaj sprejel?”
“Še
malo, moram poskrbeti zase, za svoje zdravje; sem na tem, da si zadovoljivo
uredim življenje …, da dosežem srečo! Samo še trenutek!”
Jezus
čaka pred vrati kakor ubožec, kakor berač.
On je
Božji berač ljubezni! Steguje roko …
To je
Božja roka, prebodena za nas, ki pa se mora velikokrat – ker ji ne preostane
drugega - umakniti nazaj.
Jezus
čaka dolgo: težave minejo ali pa ne minejo. Sledijo druga za drugo; razočaranja
se množijo …
Morda pa
bo le sprejet, končno, sedaj.
Spet
potrka:
“Me
sprejmeš danes? Tvoj Tolažnik sem … Prijatelj tvojih žalostnih dni … Me
sprejmeš sedaj?
“Danes? ...
danes? … Kaj bo rekel o meni? … Kaj si bo mislil o meni? … Počakaj, Gospod,
počakaj …“
In on
čaka. On, ki je Bog in ničesar ne potrebuje, ki je večji kot vsi.
Čaka, ko
to majhno ustvarjeno bitje, slabotno, potrebuje vse, posebno od njega.
Ustvarjeno
bitje, ki ga je On obdaroval z neštetimi dobrotami, a za to od njega ni prejel
drugega, kot žalitve, nehvaležnost, zaničevanje.
Za vse
stvari imamo čas in za vse ljudi, samo za Kralja kraljev ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar