Premislimo:
če je Bog neskončno pravičen - je dejala sveta Mala Terezija - ga je potrebno
vendar bolj ljubiti kakor bati se ga, ker prav zato, ker je pravičen, mora biti
bolj oče ali mati, kakor pa, da je neizprosen sodnik.
Če je
namreč resnica, da so v evangeliju resne besede, je tudi res, da vsa poglavja
govorijo o Božji dobroti. In vse uresničevanje učlovečenja in odrešenja, kaj je
v bistvu drugega kakor Božje usmiljenje, ki se poniža in vse obdaja, da nam
prihrani vse kazni maščevalne pravičnosti.
O da,
Bog je pravičen in njegova pravičnost mi zagotavlja njegovo dobroto. Prav zato,
ker je pravičen, ne more mene - krhkega kakor travna bilka, drobcenega kakor
peščeno zrno, bolnega vse od zibelke - soditi tako, kakor je sodil angele. In
dokler bomo hodili po pesku skozi to puščavo, dokler smo tu doli popotniki,
bomo otroci in ne sužnji, ljubljeni otroci, ki živijo in se bojujejo pod
vodstvom in skrbnostjo Božjega usmiljenja.
Vse, kar
nas obdaja, kar govori naši duši, je glas in pouk, ki nas postavlja pred Odrešenika,
ki je nenehno delujoč v poslanstvu našega odrešenja.
Duhovništvo,
zakramenti, čudovite skrivnosti milosti, Marija, molitev, Cerkev – vse govori o
skrivnosti, o Odrešenikovi nežni skrbnosti: razodeva nam tisto dobroto, ob
kateri se zdijo najslajše zemeljske nežnosti manj kakor bleda podoba.
Lahko
rečemo, da je vse, kar je okrog nas, ustvarjeno in usmerjeno v to, da nas vodi
po poti upanja in zaupanja k Jezusovemu Srcu. Mi živimo in dihamo potopljeni v
ta ocean usmiljenja.
Poslušajte
zdaj zgodbo, ki je morda legenda. V neki cerkvi v Španiji častijo starodavni
križ, na katerem Jezusova desna roka brez žeblja prosto visi ob telesu. Ta križ
ima svojo zgodovino.
Ob
njegovih nogah se je nekega dne spovedoval velik grešnik in dajal znake
globokega kesanja. Vendar, v trenutku odveze, se je duhovnik obotavljal … grehi
so bili tako številni, tako veliki!
Grešnik
pa je milo prosil, naj mu da odvezo: »Dam vam odvezo – reče duhovnik - toda ne
padite ponovno.«
Spovedanec
je obljubil, toda bil je slaboten in je znova padel …
Kesanje
ga je privedlo nazaj k spovednikovim nogam: »Tokrat ne bo odveze,« mu je ta
rekel. In spovedanec znova: “Kesam se in ko sem vam obljubil, da ne bom več
grešil, sem bil iskren, toda slab sem … odpuščanje, odpuščanje!« In spovednik
mu da odvezo, s pripombo: »To je zadnjikrat!«
Minilo
je nekaj časa. Toda navada po eni strani in slabost po drugi – grešnik je znova
padel: »Zdaj je zadosti – je rekel duhovnik – ti vedno znova padaš, tvoje
kesanje ni iskreno.«
»Res
je, oče, znova in znova padam, ker sem slaboten. Iskren sem, oče, a sem bolan …«
»Ne, zate ni odpuščanja …«
Grešnik
zaihti in odide pred Križanega. Kristus stegne svojo visečo desno roko s križa,
jo dvigne nad grešnikovo glavo in naredi znamenje odveze. Med tem se zasliši
glas, ki je veljal duhovniku: »Nisi ti prelil svoje krvi zanj, ti …«
Ni
važno, ali gre za resnico ali za legendo
...
Ni komentarjev:
Objavite komentar