Samo “malim”
dušam je dano, da razumejo do globine ta polet ljubezni. Pogosto pa gre tu za
sovražnikovo zavist, da bi vas oddaljil od Boga s tem, da vam vedno znova
predočuje vašo raznoliko bedo, vaše krivde.
V tem
gre za zaskrbljenost mojega jaza in ne za Jezusovo zaskrbljenost.
Pojdite
pred tabernakelj in vprašajte Božjega Učitelja, naj vam pripoveduje o svojem
srečanju s Samarijanko. Ali ni bil Jezus prvi, ki je izzval pogovor s to veliko
grešnico? Ali so bile morda njegove besede trde, da bi jo prisilile k begu, da
bi skrila svojo sramoto? In vendar je ta nesrečnica stala pred Svetostjo samo.
In
kakšen vtis je dobila ta ženska, kakšen je bil neposreden učinek stika, med mrtvecem,
kar je bila sama, in Življenjem, ki je Jezus?Ali je bil to strah, zmedenost,
malosrčnost - ali pa je bilo to le močnejše zavedanje krivde v njeni
vesti,združeno z upanjem, ki je prihajalo vanjo z lučjo; ljubezen, ki jo je
pretresla in jo spreobrnila tako, da je postala apóstolka tega Učitelja, čigar
Srce jo je spremenilo?
Zapomnimo
si torej enkrat za vselej ta lepi, tako tolažilni nauk! Nikdar naj ne pozabimo,
da se v dobrih dušah začenja zlo tako, da se duše postopno oddaljujejo od
Jezusa, in nasprotno, da krepost postane vse resničnejša, vse močnejša v meri,
v kateri se duša približuje viru življenja in svetosti, Odrešenikovemu Srcu.
Če se
vam torej zdi, da ste na poti kreposti namesto napredovanja zdrsnili malo
nazaj, ne bodite zaskrbljeni. Prah vaše nepopolnosti bo toliko bolj opazen,
kolikor bolj se boste približali božjemu Soncu. Kolikor bolj so svetniki bližje
Bogu, toliko bolj čutijo v sebi brezna svoje nevrednosti.
Če Bog
dovoljuje, da začutite v sebi napuh, skušnjavo, vas hoče s tem napraviti bolj
ponižne, bolj majhne. Ali mar to, da bolj jasno vidite svojo raznovrstno bedo,
res pomeni, da ste postali slabši?
Ni komentarjev:
Objavite komentar