Oh, vse
preveč mislimo nase in vse premalo na Boga! Glejte v sonce Božjega Srca in ne
drugam: tako boste gledali na svoje napake v neskončnem horizontu Božjega
usmiljenja.
Jezus je
rekel sveti Marjeti Mariji Alakok: “Pazi, da ne boš nikdar odprla oči, da bi
gledala sebe izven mene!” (Vie et oeuvres I, 93).
Jezus je
lačen naše bede. Ves evangelij to dokazuje z ganljivimi zgodbami. On nas ne
ozdravlja v nestrpni naglici, kajti hoče nas s ponižanji ozdraviti mnogo
hujšega zla: napuha!
Prebirajte
zgodbo o Mariji Magdaleni in zgodbo o Samarijanki, zgodbo o prešuštnici, zgodbo
o izgubljenem sinu …
Preberite
v evangeliju besede farizejev: “Ta sprejema grešnike in jé z njimi” (Lk 15,1). Ali
pa: “Zakaj vaš Učitelj jé s cestninarji in grešniki?” (Mt 9,11).
Naši
grehi ga privlačijo, zato mu moramo popolnoma zaupati. Nikoli ne bomo imeli
preveč zaupanja!
9Ali
nismo morda nasledniki grešnikov, o katerih govori evangelij, četudi smo krivci
na drugačen način? In tisti Jezus, ki je sprejemal njihova vabila in ki jih je
včasih tudi izzival, je sedaj isti Jezus.
Enkrat z
vselej se vendar prepričajmo, da ta Zdravnik, ki je poln modrosti in dobrote,
pričakuje s strani bolnika, katerega hoče ozdraviti tudi za ceno svojega
življenja, samo plačilo zaupanja!
Naši
grehi ne bodo mogli nikdar biti neskončni: njegovo usmiljenje pa bo vedno neskončno,
vedno.
Združite
vendar ti dve brezni: neskončno brezno usmiljenja in skoraj neskončno brezno
naših žalitev … Glejte, to mora biti merilo vaše zaupljive ljubezni.
Mnogi
ljudje, tudi pobožni, so naredili iz svetega Srca nekakšno pesniško pobožnost,
ki izključno temelji na razodetjih v Paray-le-Monialu. O ne, ni tako! Jaz
najdem Jezusovo Srce, kakršno je – nežno, dobro, pravično, sočutno, usmiljeno -
v vsaki vrstici evangelija, v vsaki besedi Učitelja, ki ga molim.
Za
temelj nauka o Jezusovem Srcu je treba postaviti to, kar nam razodevajo njegov
Betlehem, njegov Nazaret, njegovo javno življenje, njegova Kalvarija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar