Ali
hočete zvedeti, kje se mi Božji Sin zdi spremenjen? Na Taboru? Ne! Meni se zdi,
da tam za trenutek povzame to, kar je zapustil, preden je hotel postati nam
enak, zapustil to, kar mu je lastno: svojo slavo.
Spremenjenje,
ki prevzame mojo dušo, ki me preseneti, je nekaj drugega. Ponovi se v treh
čudovitih prizorih:
-
najprej so to jasli, v katerih najdem svojega Stvarnika, ki leži povit v mojo
bedno človeško naravo;
- potem
v Nazaretu, ko gledam mojega Gospoda, ki je skrit za kopreno ljubezni, otroka,
ki se igra z drugimi otroki, delavca, ki dela, kakor vsi drugi delavci;
- končno
na Kalvariji, kjer v vznesenosti zrenja, pod škrlatom krvi in smrtnim prtom
molim njega, ki je življenje!
Kakšno
spremenjenje je, ki ga pokaže majhnega kot sem jaz, ubogega in nemočnega kot
sem jaz, gobavega kot sem jaz! Glejte ga, spremenjenega po moji podobi, da me
nezadržno pritegne k sebi, da osvoji moje zaupanje v tem, ko se mi kaže, ne
takega kakršen je v nebesih, ampak kakršen sem jaz! Kolikšno ljubezen in
kolikšno zaupanje mi navdihuje v tem stanju! Tako vidim, tako čutim, da me
ljubi, da me je ljubil z vso strastjo, do norosti; tako razumem in okušam tale
stavek: “Nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne
od svoje poti in živi!” (prim. Ezk 33,11). In tale stavek: “Prišel sem rešit,
kar je izgubljeno!” (Lk 11,10).
Jezusova
ljubezen do nas ni ista, s katero ljubi svojo mater. Ne, ker on ljubi svojo
mater, ki je vsa lepa, vsa čista, vsa sveta, kakršno je on sam ustvaril. Tudi
njegova ljubezen ni ista, kot jo ima do svojih angelov: tudi oni so čisti, so
zvesti del črede, ki jo je on zapustil v staji, da bi tekel za ovco, ki je
zašla … Tudi ni tista ljubezen, ki se posveča majhnemu številu izbranih duš,
teh neprimerljivih bitij, ki so sama luč in plamen: te so v nekem smislu
zaslužile njegovo ljubezen.
Toda
ljubezen, ki jo ima On do nas, ki smo nevredni, ubogi, grešni, je dejanje
neskončne dobrote. S čim smo jo zaslužili? Žalili smo ga, neskončno dobrega
Boga, ga zasmehovali, ga umorili. On pa nam prihaja naproti in nam podarja
svoje odpuščanje … več kot odpuščanje - svoje prijateljstvo, svojo ljubezen in
vse svoje Srce. Zares je skrivnost nad skrivnostmi to usmiljenje, ki se nikdar
ne zadovolji v svoji žeji, da odpušča, ki išče ubijalce Boga po vseh poteh in v
dnu vseh breznih, torej grešnike, da jim podari odpuščanje z milo prošnjo in z
neskončno potrpežljivostjo.
Glejte,
zato smo hoteli poudariti odtenke te čudovito lepe usmiljene ljubezni v duhu
nauka svete Terezije Deteta Jezusa. Blato, ki se poniža, je postalo zaklad
paradiža, kakor vidimo v primeru Samarijanke.
Dejansko
je velika razlika med ljubeznijo, ki je kakor ognjena puščica, ki v njenem siju
kar zažari sneg – takšna je na primer ljubezen do svetega Janeza – in tisto
ljubeznijo, ki v hudournikih Božje krvi očiščuje, krasi in posvečuje to, kar je
blato, kakršna je, na primer, v odnosu do desnega razbojnika in Magdalene.
Zakaj in
kako smo zaslužili tako prizanesljivost? Vsi mi smo grešili, potopili svoje
roke v kri Križanega, ki je vreden češčenja. Priznavamo, da smo na drugačen
način postali krivci, kakor večina drugih ljudi v drami Kalvarije, kajti mi se
tega zavedamo in smo prejeli veliko milosti. In prav to je tisto, kar je
vrhunec norosti Boga, ki noče izgubiti nikogar, ki ga je ustvaril, četudi je
bil ta njegov krvnik. Ali ni to nekaj nedoumljivega za naš ubogi človeški
razum?
O
dobrota, o usmiljenje? In po vsem tem se še bojimo, se tresemo in še naprej
nimamo zaupanja ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar