Za patra Matea vera ni vera, če ne raste in ne zajame
vsega človeka, če ne preide v dejanja:
Potrebno
je vero živeti. Ne gre za navadno vernost, ampak za vero, ki je razsvetljena in
dejavna. Prvi del te poti je torej duh vere.
Potreben je ta duh, da bi spoznali Boga. Boga! Jezus Kristus ga razodeva.
»Nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Mt
11,27).
Ta
velika vera je potrebna, da prodremo v notranjost Jezusovega Srca, da ne najdemo
pomanjšanega, »skrčenega«, Jezusa. Dovolite mi besedo:»Jezusa, ki je
karikatura«, ampak da ga najdemo v polni lepoti njegove ljubezni, v »veličastvu
njegove ljubezni«.
Potrebno
je prodreti globlje v Jezusovo Srce, do koder je prodrla sulica vojaka Longina,
da bi spoznali v tej luči zaklade, ki jih je prihranil za svoje najbližje, za
svoje apostole.
Če je
res, da služiti Bogu pomeni kraljevati, si upam tukaj dodati, da gre tu za več
kot kraljevati; pomeni, da postanemo osvajalci. Da, osvajalci sveta, ki ga je
potrebno privesti k nogam Kristusa, Kralja ljubezni; osvajalci v službi
njegovega Božjega Srca, ki spreminja svet.
Glejte,
to je slava, ki je mnogo večja od slave kraljestev, glejte, to je slava, do
katere imate pravico vi, dragi apostoli.
To
milost prejmemo v meri napredovanja v duhu vere, v želji, da bi videli Boga, da
bi ne vedeli nič drugega, kakor njega samega. Kdor je prežarjen s to Lučjo, ne
potrebuje ničesar več.
Pride
trenutek, v katerem duša počiva v Bogu, zazrta vanj, tako da ji od tedaj vse
ostalo – trpljenje, žrtvovanje, preganjanja – ne pomeni nič več kakor
malenkosti, in te se spreminjajo v bogastvo neprecenljive vrednosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar