“Litanije na praznik presvetega Srca” Gertrud von Le Fort

Tvoj glas govori:

Moliti hočem iz žara duše,

kakor molimo velike litanije,

zapeti hočem hvalnico,

ki se ne poje, ampak ljubi!

Sveto Srce, Božje Srce, vsemogočno Srce,

škrlatna skrivnost vseh stvari:

bodi ljubljena, Ljubezen, večna Ljubezen, bodi večno ljubljena!

Ti žareče ognjišče sredi temè ledene svétnosti:

bodi ljubljena, Ljubezen!

Ti plameneča senca

nad vsem lažnim sijem svétnosti;

bodi ljubljena, Ljubezen!

Ti žgoče znamenje v vsem lažnem miru svétnosti;

ti samotno Srce, ti plameneče Srce,

ti neugasljivo Srce,

bodi ljubljena, večna Ljubezen!

Ti Srce, globoko kot noči,

ki nimajo nobenega obličja več:

bodi ljubljeno!

Ti Srce, močno kakor valovi, ki nimajo nobene obale več:

bodi ljubljeno!

Ti Srce, nežno kot otročiči,

ki ne poznajo še nobene grenkobe:

bodi večno ljubljeno!

Ti roža iz cvetličnih gred Nevidnega,

ti roža iz keliha ponižne Device,

ti cvetoči rožni grm,

v katerem se prepletata nebo in zemlja:

bodi ljubljena, večna Ljubezen!

Ti kraljevo Srce, odeto v tekoči plašč lastne krvi:

bodi ljubljena, Ljubezen!

Ti Bratovo Srce, ovito z divjim posmehom trnove krone:

bodi ljubljena, Ljubezen!

Ti strto Srce v otrplem okrasju

svojih smrtnih ran;

ti s prestola pahnjeno Srce, ti izdano Srce,

ti kruto mučeno Srce:

bodi ljubljena, Ljubezen, večna Ljubezen, bodi večno ljubljena!

Ti Srce, pred katerim nasilniki padajo na kolena:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti Srce, pred katerim najdejo hladni ljudje svoje solze:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti Srce,

ob katerem najdejo še tatovi in morilci svoje odpuščanje,

ti veliko Srce, ti milostno Srce, ti veličastno Srce:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti rdeči trn našega veselja,

Ti boleči trn našega kesanja,

Ti lepa večerna zarja naših lastnih zatonov:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti škrlatni prt, pred katerim greh postane smrtnobel:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti rubinski izvir, po katerem žeja vse bolne duše:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti tiha bližina,

v kateri se srečata ločena prijatelja:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti svetilka ožaloščenih,

ti svetilnik preganjanih in zasramovanih,

ti skrivnostni prostor,

v katerem lahko dihajo tudi blagi pokojni;

ti vsevedno Srce, ti vsesodeče Srce,

ti poslednje Srce;

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti Srce, ki nas vse sprejemaš v svoje Srce,

ti Srce, ki nas vse zadeneš prav v srce,

ti Srce, ki v nas vseh lomiš ponosno srce:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti Srce,ob katerem samota postane veliko ljudstvo:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti Srce, ob katerem razdeljenost postane eno ljudstvo:

prosimo te za tvojo ljubezen!

Ti Srce, ob katerem ves svet postane tvoje ljudstvo:

posvečujemo se tvoji Ljubezni!

Ti preplavljajoče Srce, ti preplamtevajoče Srce,

ti prekipevajoče Srce:

bodi ljubljena, Ljubezen, večna Ljubezen, bodi večno ljubljena!

Naj zagori tvoj dan:

posvečujemo se tvoji ljubezni!

Naj tvoj dan zagori v srcih nas vseh:

posvečujemo se tvoji ljubezni!

Naj tvoj dan srca nas vseh v tvoje Srce izgori:

posvečujemo se tvoji ljubezni!

Ti mogočno Srce, ti neubežno Srce,

ti vse použivajoče Srce!

Ogenj! Ogenj! Krila angelov gorijo!

Gorijo meči kerubov!

Gorijo kresovi nebes!

Gorijo globine zemlje! Kamenine in ozvezdja plamenijo!

Gori hrepenenje vsega ustvarjenega!

Gori duh v temini človeških vrhov!

V Ljubezen je vse vzeto, v Ljubezen naj se vse spremeni:

o plameni serafov, šumite »Svet, Svet, Svet!«

Ti Srce, od katerega si nebesa jemljejo slavo,

ti Srce, od katerega jemljejo vsa sonca in zvezde

svoj začetek in konec,

ti Srce, od katerega jemljejo blaženi duhovi svojo blaženost,

ti svet vladajoče Srce, ti svet premagujoče Srce,

ti edino Srce:

Amen. Amen. Naj nam zagori dan tvoje večne Ljubezni.