sobota, 8. junij 2019

8. V veri je moč




V tem odlomku vidimo, da je p. Mateo v svojem apostolatu Jezusovega Srca doživljal mnoge preizkušnje in da je sredi njih izkusil moč vere.

V svojem apostolatu se boste velikokrat znašli pred goro, ki jo morate premakniti. Kdo bo naredil čudež? Kdo bo rekel gori, umakni se?… Toliko težav bo prišlo, toliko ovir. Kako jih odstraniti? Z vero!
Imejte vero vanj, ki je rekel: “Jaz sem svet premagal!” (Jn 16,33).
On je zmagal in zmagoval bo vedno, ker On je moč vsemogočnega Boga. Verujte! Ne samo v dneh vidnega zmagovanja – takrat je to lahko – ampak tudi v dneh navideznih porazov. Pravim “navideznih”, ker dejansko niso resnični. Zmaga je zagotovljena, velika zmaga Jezusovega Srca in ljubezni!
Kdor veruje, ne bo nikoli samega sebe prevaral. Toda vi imate še vedno, kakor pravi sv. Pavel, luskine na očeh.
O kom dvomite? … O vas samih? Saj ne boste vi delali - On bo delal. Glejte Jezusa – in hodite naprej!
Naše središče, naše oporišče je popolno spoznanje Jezusa Kristusa. Edina prava sreča je v tem spoznanju. Samo on zadostuje! Spoznavati ga in ljubiti ga. Živeti takšno vero je nujen pogoj, da bi Bog v nas, in po nas, uresničil svoje načrte.
»Veruješ?« sprašuje Jezus, preden stori kakšno dejanje ljubezni.
»Verujeta, da vaju morem ozdraviti?« je rekel Jezus dvema slepima. »Da, Gospod, verujeva.« In čudež se je zgodil.
In svojim apostolom: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov? … Kaj pa vi pravite, kdo sem?« »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt, 16,16).
In vedno je tako, ko ga prosijo, naj izkaže svojo moč in svoje usmiljenje, Jezus odgovarja: »Verujete? Vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,22).
Tudi sveta Marjeta Marija Alakok ne govori drugače o Jezusu:
»Ko sem prišla predenj s svojimi majhnimi prošnjami, ki so bile videti tako težko uresničljive, se mi je zdelo, da slišim besede: 'Veruješ, da jaz lahko to storim? – Če veruješ, boš videla moč mojega Srca, veličastnost moje ljubezni'.«
Vera je torej temelj svetosti, enako kot je temelj apostolskega delovanja. Svetniki so živeli, kakor mi, čisto običajno življenje: toda bili so notranje razsvetljeni s čudovitim Soncem: z Jezusom! V srcu so nosili Jezusov pogled, Jezusovo luč.
Čeravno so bili podvrženi nihanjem, kakršne tudi mi poznamo, so bili neomajni v miru in zaupanju.
Kako je mogoče veslati v majhnem čolnu na razburkanem morju tega sveta? Kje so zajemali svojo presenetljivo gotovost?
Svet jih je imel za versko nore … toda to je bila norost svetlobe, ki so jo imeli v sebi: svetniki so nori od vere – so bitja luči … a svet živi v temi. Svet ne veruje v Jezusovo ljubezen. Zakaj? Zato ker nas je On brez razloga ljubil do norosti!
Če bi kristjani, duhovniki imeli vero v njegovo ljubezen, bi spremenili svet.
»Daj nam, Gospod, vsemogočnost vere teh svetnikov, ki so verovali v tvojo ljubezen!«
Oh, vera svetnikov! Prosite zanjo z vso močjo. Gotovo verujete, toda ali je vaša vera tako živa, tako mogočna, da bi bila dejavna in delujoča? To ne pomeni verovati v nekega nejasnega in oddaljenega Boga, ampak živeti v Jezusu, v Emanuelu – v Luči, ki je prišla iz nebes, da bi nam pokazala pot.

Ni komentarjev:

Objavite komentar