V tem odlomku vidimo, da je p. Mateo v svojem
apostolatu Jezusovega Srca doživljal mnoge preizkušnje in da je sredi njih
izkusil moč vere.
V svojem
apostolatu se boste velikokrat znašli pred goro, ki jo morate premakniti. Kdo
bo naredil čudež? Kdo bo rekel gori, umakni se?… Toliko težav bo prišlo, toliko
ovir. Kako jih odstraniti? Z vero!
Imejte
vero vanj, ki je rekel: “Jaz sem svet premagal!” (Jn 16,33).
On je
zmagal in zmagoval bo vedno, ker On je moč vsemogočnega Boga. Verujte! Ne samo
v dneh vidnega zmagovanja – takrat je to lahko – ampak tudi v dneh navideznih
porazov. Pravim “navideznih”, ker dejansko niso resnični. Zmaga je
zagotovljena, velika zmaga Jezusovega Srca in ljubezni!
Kdor
veruje, ne bo nikoli samega sebe prevaral. Toda vi imate še vedno, kakor pravi
sv. Pavel, luskine na očeh.
O kom
dvomite? … O vas samih? Saj ne boste vi delali - On bo delal. Glejte Jezusa –
in hodite naprej!
Naše
središče, naše oporišče je popolno spoznanje Jezusa Kristusa. Edina prava sreča
je v tem spoznanju. Samo on zadostuje! Spoznavati ga in ljubiti ga. Živeti
takšno vero je nujen pogoj, da bi Bog v nas, in po nas, uresničil svoje načrte.
»Veruješ?«
sprašuje Jezus, preden stori kakšno dejanje ljubezni.
»Verujeta,
da vaju morem ozdraviti?« je rekel Jezus dvema slepima. »Da, Gospod, verujeva.«
In čudež se je zgodil.
In
svojim apostolom: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov? … Kaj pa vi
pravite, kdo sem?« »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt, 16,16).
In
vedno je tako, ko ga prosijo, naj izkaže svojo moč in svoje usmiljenje, Jezus
odgovarja: »Verujete? Vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,22).
Tudi
sveta Marjeta Marija Alakok ne govori drugače o Jezusu:
»Ko
sem prišla predenj s svojimi majhnimi prošnjami, ki so bile videti tako težko
uresničljive, se mi je zdelo, da slišim besede: 'Veruješ, da jaz lahko to
storim? – Če veruješ, boš videla moč mojega Srca, veličastnost moje ljubezni'.«
Vera
je torej temelj svetosti, enako kot je temelj apostolskega delovanja. Svetniki
so živeli, kakor mi, čisto običajno življenje: toda bili so notranje
razsvetljeni s čudovitim Soncem: z Jezusom! V srcu so nosili Jezusov pogled,
Jezusovo luč.
Čeravno
so bili podvrženi nihanjem, kakršne tudi mi poznamo, so bili neomajni v miru in
zaupanju.
Kako
je mogoče veslati v majhnem čolnu na razburkanem morju tega sveta? Kje so
zajemali svojo presenetljivo gotovost?
Svet
jih je imel za versko nore … toda to je bila norost svetlobe, ki so jo imeli v
sebi: svetniki so nori od vere – so bitja luči … a svet živi v temi. Svet ne
veruje v Jezusovo ljubezen. Zakaj? Zato ker nas je On brez razloga ljubil do
norosti!
Če
bi kristjani, duhovniki imeli vero v njegovo ljubezen, bi spremenili svet.
»Daj
nam, Gospod, vsemogočnost vere teh svetnikov, ki so verovali v tvojo ljubezen!«
Oh,
vera svetnikov! Prosite zanjo z vso močjo. Gotovo verujete, toda ali je vaša
vera tako živa, tako mogočna, da bi bila dejavna in delujoča? To ne pomeni
verovati v nekega nejasnega in oddaljenega Boga, ampak živeti v Jezusu, v
Emanuelu – v Luči, ki je prišla iz nebes, da bi nam pokazala pot.
Ni komentarjev:
Objavite komentar